Zdravstveni dolg

Zelo težko je bilo od Finančne uprave Republike Slovenije pridobiti podatke o tem, koliko podjetij, ustanov in samozaposlenih dolguje denar za zdravstvo. Če ne bi bilo analize, ki jo je zaprosil pri tej isti finančni upravi že spomladi upravni odbor zdravstvene blagajne, da bi proučil, v katerih gospodarskih panogah so največje težave, naše povpraševanje po zdravstvenih dolžnikih ne bi prineslo kaj dosti. A glej ga, zlomka: ravno podatki, ki jih je dobila zdravstvena blagajna, so povsem napačni, se je izkazalo, ko sem prosila na Fursu za pojasnilo nenavadnih številk. Sporočili pa so mi kar nekaj – menda – točnih. Poglejmo.

Kakor so številke za marsikoga precej dolgočasna zadeva, so podatki finančne uprave nadvse zanimivi. Pokazali so, da kar 18 odstotkov poslovnih subjektov – davčnih zavezancev – 2. januarja 2017 ni imelo plačanih prispevkov za zdravstvo. In optimistična novica: predvčerajšnjim je bilo »le« še 12 odstotkov podjetij, obrtnikov, ljudi v samostojnih poklicih, kmetov ... neplačnikov. Veliko ali malo?

Natančnejše zanimanje za to polje prinese frustracijo vsakomur, ki vsaj malo da na pravno državo in svoje življenje v njej. Čeprav bi po zakonu morali plačevati prispevke vsi, jih dvanajstina ne plačuje. Finančna uprava jih v imenu države pusti kar deset let pri miru. No, čisto tako ni, saj jih na različne načine pritiska ob zid, da bi za zdravstvo, pokojnine in davčni dolg vendarle poplačali, a odločitev, ali bodo neko podjetje dali v stečaj ali ne, je poljubna. V nobenem zakonu ni določeno, koliko časa davčna uprava v imenu države tolerira, da kdo svojih obveznosti ne plačuje, a njegovo podjetje kljub temu obstaja.

Medtem se lastniki vozijo po cestah, ki jih gradimo z davkoplačevalskim denarjem, njihovi otroci hodijo v šole, za katere so prispevali drugi, vsi skupaj pa k zdravnikom, ki jih ravno tako zanje plačujejo drugi. Podjetja in njihovi lastniki, pa tudi javne ustanove, so iz tega naslova neenaki pred zakonom. Koliko lažje bi bilo vsem podjetjem, če ne bi plačevali davkov in prispevkov. Ne bi jim bilo treba prestrukturirati podjetij in odpuščati zaposlenih. In poljubnost brez primere: medtem ko nekomu zarubijo hišo zaradi 500 evrov dolga, so mnogi drugi dolžni po 50.000 evrov samo za zdravstvo (kolikšen je šele njihov celotni davčni dolg), pa nikomur nič. Enakost pred zakonom je temelj pravne države. Ali torej sploh živimo v pravni državi?

Še težje je razumeti neenako obravnavo ljudi in poslovnih subjektov znotraj zakona. Kako je mogoče, da so, na primer, invalidska podjetja skupaj z zdravimi ljudmi, ki delajo v njih, izvzeta iz splošne obveze plačevanja za zdravstvo? Zagotovo so invalidi potrebni posebnega varstva. A zakaj tem podjetjem ne pomaga država, da bi lahko plačevala za zdravstvo? Tako država na različne načine skubi zdravstveno blagajno, ona pa bolnišnice in bolnike, ki zato stojijo – skupaj z invalidi – v predolgih vrstah.

Nemogoče pa se je sprijazniti z napakami znotraj finančne uprave. Finance so vendarle temelj države, skupaj z oblastjo in sodstvom so jedro Slovenije. Napake v jedru, konfuznost naokoli.