V nadaljevanju preberite:

Trenutek, ko se bodo končali izraelski napadi na Gazo in bo na prizorišču največje groze našega časa v skladu z načrtom ameriškega predsednika Donalda Trumpa začela veljati prva faza prekinitve ognja, bo trenutek, ko si bodo preživeli genocida in svojci talcev, tako izraelskih kot palestinskih, po dveh letih neopisljivih strahot lahko oddahnili. Vsaj za – trenutek.

Dogovor o prekinitvi ognja, ki sta ga včeraj dopoldne v Šarm el Šejku podpisala Hamas in Izrael, je namreč izjemno krhek. Za zdaj gre le za prvo fazo, v kateri mora izraelska okupacijska vojska prekiniti napade in se umakniti na »prejšnje« položaje.

Temu naj bi – najverjetneje v ponedeljek, morda pa že tudi prej – sledila izmenjava ujetnikov. Takoj po začetku uveljavljanja prve faze načrta bi morale v sestradano Gazo začeti prihajati večje količine humanitarne pomoči. Prvih pet dni po 400 tovornjakov na dan (še vedno premalo).

Kljub temu da so izčrpani znanci in sestradani prijatelji v Gazi, ki so preživeli izraelski genocid, dogovor o prekinitvi ognja navdušeno pozdravili in da so svojci izraelskih talcev na ulicah Tel Aviva v jutranjih urah vzklikali, naj se Donaldu Trumpu podeli Nobelova nagrada za mir, je prvinskim evforičnim občutkom in predvsem olajšanju nemudoma sledilo zavedanje, da gre šele za prvo fazo mirovnega načrta in da še veliko morda ključnih vprašanj (razorožitev Hamasa, izraelski popolni umik, sestava mednarodnih enot in prehodnih oblasti …) ostaja neodgovorjenih. Pogajanja v Egiptu se bodo še nekaj dni nadaljevala.