Tiskane izdaje
Svež zrak v mestih je resnična kakovost, a je ni mogoče jesti. Po sodnem dovoljenju za prepoved vožnje dizelskih vozil ob previsoki koncentraciji strupenih plinov se mnogi Nemci sprašujejo, ali si ne žagajo veje, na kateri sedijo. Njihova avtomobilska industrija s svojo mogočno izvozno mašinerijo in inovativnimi rešitvami samo doma zaposluje okrog osemsto tisoč ljudi, še veliko več posredno, med njimi je tudi devetdeset tisoč inženirjev. Bodo ti znali poiskati izhod iz morda najhujše krize osrednje industrije osrednje evropske države? Nekateri od njih so dolga leta goljufali z merjenji strupenih plinov dizelskih motorjev in s tem pomagali povzročiti sedanjo krizo.
Zvezno upravno sodišče v Leipzigu, ki je sprejelo odmevno odločitev o prepovedih, verjame, da je evropske kriterije čistega zraka mogoče pridobiti »z izogibanjem nesorazmernih učinkov«. Pomirja tudi vlada, ki se bo z deželami in lokalnimi skupnostmi kmalu posvetovala o ukrepih za zmanjšanje onesnaženosti v najbolj kritičnih mestih. Položaj spreminja v temeljih in nemška avtomobilska industrija ne bo mogla več sedeti na starih lovorikah. Na njih ne sedi veliko že zdaj, saj njihove številne tehnične rešitve niso videti le kot domači končni izdelki na štirih kolesih, ampak so vgrajeni tudi v številne tuje, v vrhu pa so tudi pri iskanju novih rešitev za električno mobilnost in samovozeče avtomobile. A razsežnost sedanje krize kljub vsemu kaže podatek, da je imela leta 2016 skoraj polovica vseh domačih na novo registriranih vozil dizelski pogon, še bolj pa sta od njega odvisni obrtništvo in gospodarstvo.
Dizel ni več nenadomestljiv. Tisti, ki niso odvisni od dolgih voženj, si že zdaj lahko omislijo vozila na električni pogon in Daimlerjev električni tovornjak pri tem uspešno tekmuje s Teslovim. A bo prehod na novo zahteval veliko znanja in naporov že zato, ker lahko pri novih tehnologijah veliko lažje sodelujejo proizvajalci z veliko krajšo avtomobilsko tradicijo. Dirka za novo mobilnost poteka po vsej zemeljski obli in tisti, ki zaspi – ali preveč goljufa –, bo ostal zadaj. Tudi zato je lahko sodna odločitev dobrodošla budnica vsem, ki so upali, da se bodo še naprej lagodno vozili po starem.
A je prav nemški inženir Carl Friedrich Benz konec devetnajstega stoletja izumil prvi avto na bencin, Gottlieb Daimler in Wilhelm Maybach sta izdelala prvi takšen tovornjak, kölnski župan in po vojni dolgoletni kancler Zahodne Nemčije Konrad Adenauer pa je leta 1932 odprl prvo nemško medmestno avtocesto med Kölnom in Bonnom, čeprav za prvi pravi kos avtoceste na splošno velja del današnjega berlinskega Avusa iz leta 1921, ki so ga uporabljali za tekme. Nemških tehničnih dosežkov s tem še zdaleč ni konec in tudi avtorica teh vrstic je imela pred časom priložnost okrog Stuttgarta nekaj ur prevažati se z avtomobilom, ki (v večini) vozi sam. Nemci so tudi sicer po drugi svetovni vojni večkrat dokazali, da znajo zbrati vse svoje sile in pamet ter se dvigniti iz obdobij zastoja – a tudi, da se znajo zaleteti.
Dokaz prvega sta gospodarska čudeža iz povojnega obdobja in začetka enaindvajsetega stoletja, znamenje drugega je bil politično ukazani in državno subvencionirani prehod na obnovljive energetske vire s kasnejšo odločitvijo za postopno zapiranje jedrskih elektrarn. V tej kombinaciji so Nemci dobili rekordno visoke cene električne energije in zaradi čezmernega naslanjanja na premog dodatno onesnaženost, nekateri od spornih ukrepov pa nosijo podpis dosedanje in verjetne prihodnje kanclerke Angele Merkel. Sredi dizelske krize bo morala krščanskodemokratska prvakinja spet zelo paziti, da se bo v zgodovino zapisala s svojimi dosežki, in ne z napakami.
