Ženske in vesolje
Svet potrebuje znanost in znanost potrebuje ženske. Ženske pa potrebujejo in si zaslužijo tudi priznanje za svoje dosežke.
Odpri galerijo
FOTO: Reuters
Bi znali našteti tri astronome? Kaj pa tri astronomke? Predvidevam, da s prvim vprašanjem večina ljudi ne bi imela večjih težav. Drugo pa bi bilo trd oreh tudi za marsikaterega študenta astronomije.
Če odprete kak astronomski učbenik, najdete v njem mnoga moška imena in le tu in tam kakšno žensko. Astronomija ni izjema, podobno je tudi v drugih vedah. Glavni vzrok je seveda ta, da so bile ženske dolga stoletja skoraj povsem izključene iz znanosti. Drugi vzrok pa, da so prispevki žensk pogosto prezrti ali pripisani moškim sodelavcem ali članom družine.
V zgodovini znanosti je kar veliko žensk, ki so prispevale pomembna odkritja, a o njih učenci, dijaki in študenti nič ne slišijo (ali preberejo v učbenikih).
Spomnim se, da smo kot študenti pri astronomskih predmetih slišali za Henrietto Swan Leavitt in Jocelyn Bell Burnell. Henrietta Swan Leavitt je okoli leta 1910 odkrila zvezo med izsevom in periodo kefeidnih spremenljivk in s tem orodje, ki je Edwinu Hubblu pomagalo na poti do dveh največjih astronomskih odkritij zgodnjega 20. stoletja: da je vesolje precej večje, kot so si predstavljali do takrat, in da se širi.
Jocelyn Bell Burnell je leta 1967 kot doktorska študentka odkrila popolnoma novo vrsto teles v vesolju – pulzarje. Odkritje je več let spremljala polemika o tem, ali je bila Jocelyn Bell Burnell neupravičeno spregledana pri Nobelovi nagradi. Za »pionirsko delo na področju radijske astrofizike« sta si jo namreč leta 1974 razdelila njen mentor, Antony Hewish, in sir Martin Ryle, ob čemer je Nobelov odbor v utemeljitvi nagrade pri Hewishevem prispevku poudaril njegovo »ključno vlogo pri odkritju pulzarjev«.
O drugih astronomkah nismo izvedeli ničesar. Slišali smo o Tychu Braheju, ne pa o njegovi sestri Sophii Brahe, ki mu je pomagala pri astronomskih opazovanjih, s katerimi sta priskrbela kopico natančnih meritev, ki so pozneje njegovemu asistentu, Johannesu Keplerju, omogočile odkritje njegovih zakonov o gibanju planetov.
Caroline Herschel, mlajša sestra slavnejšega Williama Herschla, odkritelja planeta Uran, je odkrila osem kometov in leta 1787 postala prva ženska, ki je za svoje delo v astronomiji dobivala plačilo. V svojem času je bila zelo priznana: kot prva ženska je prejela zlato medaljo Kraljeve astronomske družbe in postala njena častna članica. Kljub temu je bil njen prispevek k astronomiji mnogo let pozneje, tudi v modernem in »emancipiranem« 21. stoletju, pogosto opisan s stavkom: »Medtem ko je brat opazoval, mu je kuhala čajčke.«
Na predavanjih smo izvedeli za eno ključnih odkritij moderne astrofizike: da so v sedemdesetih letih preteklega stoletja meritve pokazale, da se spiralne galaksije vrtijo veliko prehitro, da bi jih lahko skupaj držala le gravitacija vidne snovi (zvezd, plina in prahu). Kar je pripeljalo do spoznanja, da je devet desetin snovi v galaksijah v obliki neke nevidne, temne snovi, ki je še danes uganka. A ob tem nam niso povedali, da za odkritjem stoji Vera Rubin. Čeprav je mednarodna strokovna skupnost menila, da si zasluži Nobelovo nagrado, je žal ni dočakala.
Prispevki astronomk so pogosto prezrti tudi zato, ker so njihove ugotovitve poimenovane v strokovni literaturi, ki je večinoma napisana v angleščini, le z njihovimi priimki. Šele pri prevodih v jezike, kot je slovenščina, postane viden spol odkritelja (denimo Newtonov zakon). Seveda spol raziskovalca pri samem odkritju ni pomemben, nerodno pa je, če ob prevodu nastane napaka zaradi samoumevne predpostavke, da je odkritelj moški.
Nič nenavadnega zato ni pripetljaj izpred nekaj let. V diplomskem delu je študent napisal: »Cannon je klasificiral spektre 350.000 zvezd ...« Po prijaznem opozorilu na zagovoru dela, da to ni bil gospod Cannon, ampak Annie Jump Cannon, se je študent za spodrsljaj opravičil. Eden od navzočih profesorjev pa je ob tem na glas razmišljal, da če je obstajala gospa Cannon, ki se je v tistem času pred sto leti ukvarjala z astronomijo, je zelo verjetno, da je obstajal tudi gospod Cannon, njen mož, s katerim sta delala astronomske raziskave skupaj. Morda za koga povsem logičen sklep. Ima le eno veliko pomanjkljivost. Tak gospod Cannon ni nikoli obstajal. Annie Jump Cannon je bila vse življenje neporočena gospodična.
To pravzaprav ni zgodba o družbi in neobstoječem gospodu Cannonu izpred sto let, ampak zgodba o odnosu do znanstvenic, na katerega žal naletimo marsikje še danes.
A stvari se premikajo na bolje. Da bi spomnili na pomemben prispevek žensk k ameriškemu vesoljskemu programu, so jim v Nasi posvetili posebno spletno stran. Na njej niso predstavljene le astronavtke (med katerimi bi Slovenci brez težav znali našteti Sunito Williams), ampak tudi številne znanstvenice in inženirke, ki so v ozadju, daleč od medijskih luči so ključno prispevale k uspehom Nase. Štiri med njimi so na primer predstavili v posebnem kompletu lego kock. O treh Nasinih temnopoltih matematičarkah, ki so v projektu Merkur (prvem ameriškem programu vesoljskih poletov s človeško posadko) računale tirnice poletov, je bil posnet celo film.
Ob 11. februarju, mednarodnem dnevu žensk in deklet v znanosti, ki so ga pred tremi leti razglasili Združeni narodi, smo slišali, da svet potrebuje znanost in znanost potrebuje ženske. Ženske pa potrebujejo in si zaslužijo tudi priznanje za svoje dosežke. Na to se je treba spomniti vsakič, ko pišemo o znanstvenikih ali izbiramo kandidate za ugledna predavanja, znanstvene položaje, priznanja in nagrade.
**************
Andreja Gomboc, dr. fizike, profesorica astronomije na Univerzi v Novi Gorici, urednica Portala v vesolje
Če odprete kak astronomski učbenik, najdete v njem mnoga moška imena in le tu in tam kakšno žensko. Astronomija ni izjema, podobno je tudi v drugih vedah. Glavni vzrok je seveda ta, da so bile ženske dolga stoletja skoraj povsem izključene iz znanosti. Drugi vzrok pa, da so prispevki žensk pogosto prezrti ali pripisani moškim sodelavcem ali članom družine.
V zgodovini znanosti je kar veliko žensk, ki so prispevale pomembna odkritja, a o njih učenci, dijaki in študenti nič ne slišijo (ali preberejo v učbenikih).
Spomnim se, da smo kot študenti pri astronomskih predmetih slišali za Henrietto Swan Leavitt in Jocelyn Bell Burnell. Henrietta Swan Leavitt je okoli leta 1910 odkrila zvezo med izsevom in periodo kefeidnih spremenljivk in s tem orodje, ki je Edwinu Hubblu pomagalo na poti do dveh največjih astronomskih odkritij zgodnjega 20. stoletja: da je vesolje precej večje, kot so si predstavljali do takrat, in da se širi.
Jocelyn Bell Burnell je leta 1967 kot doktorska študentka odkrila popolnoma novo vrsto teles v vesolju – pulzarje. Odkritje je več let spremljala polemika o tem, ali je bila Jocelyn Bell Burnell neupravičeno spregledana pri Nobelovi nagradi. Za »pionirsko delo na področju radijske astrofizike« sta si jo namreč leta 1974 razdelila njen mentor, Antony Hewish, in sir Martin Ryle, ob čemer je Nobelov odbor v utemeljitvi nagrade pri Hewishevem prispevku poudaril njegovo »ključno vlogo pri odkritju pulzarjev«.
O drugih astronomkah nismo izvedeli ničesar. Slišali smo o Tychu Braheju, ne pa o njegovi sestri Sophii Brahe, ki mu je pomagala pri astronomskih opazovanjih, s katerimi sta priskrbela kopico natančnih meritev, ki so pozneje njegovemu asistentu, Johannesu Keplerju, omogočile odkritje njegovih zakonov o gibanju planetov.
Caroline Herschel, mlajša sestra slavnejšega Williama Herschla, odkritelja planeta Uran, je odkrila osem kometov in leta 1787 postala prva ženska, ki je za svoje delo v astronomiji dobivala plačilo. V svojem času je bila zelo priznana: kot prva ženska je prejela zlato medaljo Kraljeve astronomske družbe in postala njena častna članica. Kljub temu je bil njen prispevek k astronomiji mnogo let pozneje, tudi v modernem in »emancipiranem« 21. stoletju, pogosto opisan s stavkom: »Medtem ko je brat opazoval, mu je kuhala čajčke.«
Na predavanjih smo izvedeli za eno ključnih odkritij moderne astrofizike: da so v sedemdesetih letih preteklega stoletja meritve pokazale, da se spiralne galaksije vrtijo veliko prehitro, da bi jih lahko skupaj držala le gravitacija vidne snovi (zvezd, plina in prahu). Kar je pripeljalo do spoznanja, da je devet desetin snovi v galaksijah v obliki neke nevidne, temne snovi, ki je še danes uganka. A ob tem nam niso povedali, da za odkritjem stoji Vera Rubin. Čeprav je mednarodna strokovna skupnost menila, da si zasluži Nobelovo nagrado, je žal ni dočakala.
Prispevki astronomk so pogosto prezrti tudi zato, ker so njihove ugotovitve poimenovane v strokovni literaturi, ki je večinoma napisana v angleščini, le z njihovimi priimki. Šele pri prevodih v jezike, kot je slovenščina, postane viden spol odkritelja (denimo Newtonov zakon). Seveda spol raziskovalca pri samem odkritju ni pomemben, nerodno pa je, če ob prevodu nastane napaka zaradi samoumevne predpostavke, da je odkritelj moški.
Nič nenavadnega zato ni pripetljaj izpred nekaj let. V diplomskem delu je študent napisal: »Cannon je klasificiral spektre 350.000 zvezd ...« Po prijaznem opozorilu na zagovoru dela, da to ni bil gospod Cannon, ampak Annie Jump Cannon, se je študent za spodrsljaj opravičil. Eden od navzočih profesorjev pa je ob tem na glas razmišljal, da če je obstajala gospa Cannon, ki se je v tistem času pred sto leti ukvarjala z astronomijo, je zelo verjetno, da je obstajal tudi gospod Cannon, njen mož, s katerim sta delala astronomske raziskave skupaj. Morda za koga povsem logičen sklep. Ima le eno veliko pomanjkljivost. Tak gospod Cannon ni nikoli obstajal. Annie Jump Cannon je bila vse življenje neporočena gospodična.
To pravzaprav ni zgodba o družbi in neobstoječem gospodu Cannonu izpred sto let, ampak zgodba o odnosu do znanstvenic, na katerega žal naletimo marsikje še danes.
A stvari se premikajo na bolje. Da bi spomnili na pomemben prispevek žensk k ameriškemu vesoljskemu programu, so jim v Nasi posvetili posebno spletno stran. Na njej niso predstavljene le astronavtke (med katerimi bi Slovenci brez težav znali našteti Sunito Williams), ampak tudi številne znanstvenice in inženirke, ki so v ozadju, daleč od medijskih luči so ključno prispevale k uspehom Nase. Štiri med njimi so na primer predstavili v posebnem kompletu lego kock. O treh Nasinih temnopoltih matematičarkah, ki so v projektu Merkur (prvem ameriškem programu vesoljskih poletov s človeško posadko) računale tirnice poletov, je bil posnet celo film.
Ob 11. februarju, mednarodnem dnevu žensk in deklet v znanosti, ki so ga pred tremi leti razglasili Združeni narodi, smo slišali, da svet potrebuje znanost in znanost potrebuje ženske. Ženske pa potrebujejo in si zaslužijo tudi priznanje za svoje dosežke. Na to se je treba spomniti vsakič, ko pišemo o znanstvenikih ali izbiramo kandidate za ugledna predavanja, znanstvene položaje, priznanja in nagrade.
**************
Andreja Gomboc, dr. fizike, profesorica astronomije na Univerzi v Novi Gorici, urednica Portala v vesolje
