Ženske vseh dežel ...

Podatki o tem, koliko centov na dolar dobi ženska v primerjavi z moškim, ki opravlja isto delo, ali pa kako malo je žensk na vodstvenih položajih pomembnih institucij, tudi umetniških, lahko delujejo na moč duhamorno – kot večna lamentacija obsedenk z lastnim spolom.

Po drugi strani duhamorna statistika opozarja na resnično neenakost med spoloma v naših razsvetljenih družbah. Problem je v tem, da obstoječe stanje pogosto dojemamo kot nevtralno in potem iščemo opravičila za spolno nesorazmerje; denimo, da mora biti v umetnosti edini kriterij kakovost, pri plačah pa strokovnost.

A ravno če sprejmemo tezo, da umetniška odličnost nima spola (da so odlični ali povprečni tako umetniki in umetnice), ne moremo pojasniti, zakaj med najrazličnejšimi umetniškimi nagrajenci in bolje plačanimi še vedno prevladujejo moški. V zgodovini lahko pomanjkanje žensk v umetnosti pripišemo permanentnemu izrinjanju t. i. nežnejšega spola iz vseh dimenzij javnega življenja, danes pa lahko vzrok za njihovo izključevanje vidimo v neizkoreninjenem predsodku, da moški svoje delo kot umetniki ali kot karkoli drugega opravljajo bolje kot ženske. Če torej kritiki »ženskih kvot« radi govorijo o pomenu »kakovosti« in »umetniške veličine«, obenem ne morejo pojasniti, zakaj »stanje na terenu« kaže, da so moški načeloma privilegirani.

Ženske kvote, ki jih vneto spodbuja EU, se zdijo še eden tistih ukrepov, zaradi katerih ženske radi označimo za histerične zgage. A brez vztrajnega boja feministk v zadnjem stoletju ženske še danes ne bi smele hoditi na univerzo in bi bilo njihovo »naravno« mesto za štedilnikom, njihova prva in edina funkcija pa rojevanje in vzgoja otrok.

Morda so kvote okoren prijem, katerega negativni učinek je stigma, ki se hote ali nehote prilepi na ženske, ki s pomočjo tega korektiva dobijo službo, a nas obenem opominjajo na resnično družbeno zagato.

Zapostavljenost žensk je politični problem, ki ga je treba kot takšnega tudi reševati. Ne gre torej za vprašanje ženske identitete, ki bi se morala uveljaviti med vsemi drugimi. To je premalo, saj identitetna politika temelji na predpostavki, da je obstoječa družbena ureditev že dobra, le nekaj kozmetičnih popravkov (v obliki korektnega izrazoslovja in kvot) je potrebnih, da bomo vsi srečno sobivali.

Letošnji festival Mesto žensk je nakazal produktivnejšo perspektivo, ko se je navezal na stoto obletnico oktobrske revolucije. Sprega z enim najvplivnejših političnih projektov 20. stoletja pomaga žensko vprašanje videti prav kot politični in ne identitetni problem. Antagonizem med spoloma namreč ni edini družbeni konflikt, vse bolj konkreten je vsaj še razredni konflikt. Vsak emancipatoren boj za boljšo družbeno ureditev mora biti odprt za različne družbene zapostavljence. V tem je tudi pomen besede političen; ko na videz partikularni družbeni konflikt odpre prostor tudi za vse druge. Ženski boj tako ni samo boj žensk, je boj vseh, ki hočejo živeti v družbi, zgrajeni na načelu pravičnosti.