Zgodovinska digitalizacija

Vsekakor upamo, da bo zaradi tega imelo težave čim manj gledalcev, čeprav pričakujemo, da si nekateri niso preskrbeli ustreznega sprejemnika. Tako kot so drugi nov televizor kupili po nepotrebnem, saj se jim kot naročnikom kabelske ali IP-televizije nič ne spremeni.

Državni vrh, vključno s predsednikom vlade Borutom Pahorjem, je prehod na digitalno oddajanje označil za nič manj kot revolucionarno. »To je velik korak in lahko smo ponosni, da smo v toku sodobnega, zgodovinskega razvoja,« je po testnem izklopu pred dvema tednoma izjavil premier.

A kako zgodovinska in prelomna je v resnici ta sprememba načina oddajanja? Standard DVB-T je znan že skoraj dve desetletji in prvi programi so bili v Veliki Britaniji v zraku pred trinajstimi leti. Slovenija tako ne uvaja ničesar, česar Evropa ali preostali svet še ne bi poznala. Digitalnega prehoda tudi ne izvaja zato, ker bi sama zaslutila velike koristi od tega projekta ali ker bi bila rada v tehnološki vrhu, ampak zato, ker so takšna pač navodila iz Bruslja. Nadalje digitalno oddajanje ni vesoljska tehnologija, ampak samo izkorišča način prenosa podatkov, kakršnega že poznamo v drugih omrežjih.

Niti se za gledalce ne spreminja nič bistvenega. Slika je res nekoliko lepša, vendar bi resno izboljšanje njene kakovosti dosegli šele z visoko razločljivostjo, ki pa je v Sloveniji še bolj v testni fazi. Tudi programov je toliko kot doslej in nič ne kaže, da bi digitalizacija spodbudila kakšen premik glede njihovega števila ali kakovosti. In še, digitalni prehod zadeva približno tretjino gledalcev, vsi drugi so se lahko že prej, če so hoteli, odločili za digitalni prenos televizijske slike. Realnost pa je takšna, da večina niti ne ve, kako signal pride do njih, niti jih to pretirano ne zanima. Revolucije torej ni in je ne bo.

Bo pa občutek, da smo pri projektu digitalnega prehoda videli še eno tipično slovensko zgodbo, v kateri so se vsi vpleteni izmikali odgovornosti in se vedli, kot da so v šoli. Država je bila tipičen učenec, ki je pisanje vseh domačih in seminarskih nalog prelagala na zadnji dan. Šele popolnoma na koncu je pokazala nekaj odločnosti in celo izvedla obveščevalno kampanjo, namesto da bi od vsega začetka prevzela vlogo ravnatelja in suvereno koordinirala celoten proces.

Agencija za pošto in elektronske komunikacije je prevzela vlogo zagrete učiteljice, ki se je ob ravnateljevi pasivnosti trudila nekaj spremeniti, a je nazadnje obupala, hkrati pa preveč materinsko popuščala vsem, ki bi jih morala kaznovati. Češ, saj s kaznijo ne bomo nič dosegli. Operaterji omrežij in televizijske hiše pa so še najbolj spominjali na tiste, ki v šolo vedno zamujajo, ne delajo nalog, namesto učenja pa se raje posvečajo takšnemu in drugačnemu mešetarjenju in iskanju vedno novih izgovorov, zakaj nečesa niso naredili. Ker so ostali nekaznovani, si danes lahko celo pripisujejo zasluge, kaj so naredili, čeprav veliko prepozno.

Sodeč po poteku digitalnega prehoda bo zelo podobno tudi pri razdeljevanju frekvenc digitalne dividende, ki jo bo ustvarila digitalizacija. Vse skupaj bo zelo verjetno zamujalo, idej, kaj početi s frekvencami, bo malo, razpise bodo spremljali očitki o favoriziranju in nepreglednosti. Ali pa so se odgovorni iz digitalne televizijske zgodbe vendarle kaj naučili?