Zgolj izolacija ni rešitev

Koronavirus je najbolj prizadel starejšo generacijo, vprašanje, ali je bilo zanje dovolj strokovno in humano poskrbljeno, pa je, prijazno rečeno, zapleteno.

Objavljeno
15. maj 2020 10.00
Posodobljeno
15. maj 2020 16.15
Seveda so imeli domovi za starejše v vseh teh koronavirusnih  tednih tudi veliko več dodatnih stroškov, očitno pa to ni bilo dovolj opazno, zato mora skupnost socialnih zavodov na to posebej opozarjati državo. Foto: Jure Eržen
»Zmagovalni« pohod smrtonosnega koronavirusa se je ustavil. Tako kažejo uradna poročila ter vse bolj polne ulice in zelene sprehajalne poti, na katerih je tudi vse več starejših. Jasno je, da je virus najbolj prizadel starejšo generacijo, vprašanje, ali je bilo zanje dovolj strokovno in humano poskrbljeno, pa je, prijazno rečeno, zapleteno.

Dvomesečno koronavirusno obdobje je bilo, še posebno za starejšo populacijo, dolgo in zelo strah vzbujajoče. Najprej iz ure v uro sporočila, koliko jih je z virusom okuženih v Metliki, Šmarju pri Jelšah, Ljutomeru ... Temu so sledili podatki, kako v vseh teh in podobnih domovih ni ustreznih bolniških sob, kjer bi zdravniško osebje lahko zdravilo in pomagalo starejšim, z novim virusom okuženim bolnikom. Iz ure v uro je bilo bolj jasno, da v nekaterih domovih tudi zdravniških strokovnih ekip sploh ni (bilo).

Nenehno bi si morali postavljati vprašanja in zahtevati odgovore, kako smo pripravljeni na naslednjo etapo koronavirusa.


Seveda je treba biti hvaležen vsem, od zdravniškega in negovalnega osebja v domovih za starejše do zdravnikov in vseh drugih prostovoljcev, ki so jim pomagali. In ki so se trudili pomagati okuženim in obolelim. In jih veliko tudi rešili.

Gotovo so bili precej uspešnejši v tistih domovih, ki so svoja vrata zaprli dovolj zgodaj in dovolj neprepustno. Tako vrat niso zaprli samo njihovim sorodnikom, ampak predvsem ubijajočemu virusu. A ob teh zaprtih vratih, v katerih živijo naše matere, očetje, tete, strici in vsi drugi, so se že zgodaj začela postavljati strokovna vprašanja, a tudi dvomi.

Na začetku so odločevalci nagovarjali starejše (in seveda njihove sorodnike), ki niso bili okuženi, naj se vrnejo domov. Temu se je uprla glasna skupina: od skupnosti socialnih zavodov do Srebrne niti in Spominčice, saj je jasno, da bi ta selitev povzročila veliko drugih težav. Torej, najprej so jih napotovali iz domov za starejše v lastne domove, v zadnjem času pa so sledili pozivi, naj se starejši, ki živijo v »lastnem« domu, odselijo zaradi svoje in varnosti drugih generacij, ki živijo z njimi. V najtežjih primerih bi lahko kateri od njih tako končal celo na cesti. Iz dneva v dan se pojavljajo še drugi sopotniki koronavirusa, kot je nasilje nad starejšimi ...



V najtežjih primerih bi lahko kateri od starejših tako končal celo na cesti. Iz dneva v dan se pojavljajo še drugi sopotniki koronavirusa, kot je nasilje nad starejšimi ...



A če se vrnemo v domove za starejše, je že v prvih tednih epidemije postalo jasno, da so domovi, kjer se je virus udomačil in napadel stanovalce, neustrezno opremljeni: tako tehnično kot tudi glede števila osebja. Seveda so imeli domovi za starejše v vseh teh tednih tudi veliko več dodatnih stroškov, od stroškov dela do materiala. Očitno pa to ni bilo opazno, zato mora skupnost socialnih zavodov na to posebej opozarjati državo, ki je imela veliko razumevanja za razkuževanje blokovskih hodnikov.

Seveda smo se ves čas ukvarjali s tem, ali naj ostanejo s koronavirusom napadeni stanovalci domov v zdravstveni oskrbi v teh domovih ali pa imajo pravico, da se jih namesti v bolnišnice. V skupnosti zavodov seveda poudarjajo, da v domovih niso imeli dovolj prostora že v zdravih časih, kaj šele v hudi epidemiji.

In kar je še pomembneje, tudi nimajo dovolj (ali sploh ne) tehničnih in kadrovskih zmogljivosti. Logično se zato zdi, da skupnost zavodov zahteva, da tudi okuženim stanovalcem domov omogočimo osamitev in zdravljenje zunaj domov za starejše. Sicer se vedno znova lahko sprašujemo, ali tisti, ki so stari 80 ali 90 let (teh pa je v Sloveniji vsak dan več), nimajo pravice do strokovne zdravstvene nege v bolnišnicah.


V vseh številnih koristnih in odločnih potezah, ki so našo državo reševale pred katastrofalnimi udarci koronavirusa, bi si nenehno morali postavljati vprašanje in iskati ter zahtevati odgovore, kako smo pripravljeni na naslednjo etapo koronavirusa. Ali že nastaja strategija proti covidu-19, s katero bomo vzpostavili dovolj strokoven in human odnos do prebivalcev domov za starejše, nasploh do starejših, ali pa bomo že spet iskali rešitve v njihovi še večji izolaciji?

Ali pa, kot je najbolj preprosto, spet pozabili na te probleme, kakor se to dogaja tudi pri drugih, ne samo virusnih izzivih. To nam dokazuje že približno dvajsetletno čakanje na zakon o dolgotrajni oskrbi ... Toda, ali ne bomo s tem pozabili tudi nase?