Zimske radosti brez spraševanja o finančnem zdravju

Z dobro rešitvijo v zakonih bi bilo v času šole v naravi zagotovo precej manj »bolnih« otrok.

Objavljeno
07. januar 2019 12.00
Posodobljeno
07. januar 2019 12.16
FOTO: Jure Eržen/Delo
Šole v naravi se večina učencev veseli. Eni prvič stopijo na smuči, drugi prvič vidijo morje, tretji prvič ne spijo v svoji postelji. Pa vendar nekateri prav takrat, ko bi morali oditi, »zbolijo«. Največkrat je bolezen finančne narave.

Šole so pri odločitvah, kam bodo otroci šli v šolo v naravi, za koliko časa in kaj bodo tam počeli, avtonomne. Večina hoče priti v državni Center šolskih in obšolskih dejavnosti (CŠOD), ker je tam bivanje dosti cenejše kot drugod. A domov CŠOD je 24, šol, ki vsako leto peljejo nekam vsaj eno generacijo, pa okoli 300. Poleg tega nekatere šole organizirajo tudi več šol v naravi. Ministrstvo sofinancira vsaki generaciji eno, a ne v celoti, čeprav je šola v naravi že nekaj let del obveznega programa osnovne šole. Lani so za šole v naravi namenili 1,8 milijona evrov, na otroka okoli 67 evrov.

Šola v naravi tako lahko ustvarja velike razlike med otroki. Nekatere šole pridobijo sponzorje in tako znižajo prispevek staršev, druge se zanašajo izključno na starše. Nekatere kupujejo smučarsko opremo in jo posodijo učencem, druge nimajo niti ene smučarske palice. Zakonodaja nalaga, da če se otrok šole v naravi ne udeleži, mu mora šola organizirati primerljive dejavnosti. Seveda je to nemogoče. Kako naj omogočijo smučarijo otroku sredi marca, ko je še smučanje na smučiščih, kjer so njegovi sošolci, lahko zaradi pomanjkanja snega vprašljivo? In ali lahko obisk domačega bazena zamenja pogled na morje? Tudi zato starši že nekaj let opozarjajo, da bi morala država eno šolo v naravi plačati učencem v celoti.

To možnost je predvidelo ministrstvo v predlogu novele zakona o osnovni šoli, ki pa je zaradi vseh ostalih pripravljenih sprememb, ki so naletele na hud odpor javnosti, ostal zgolj predlog. Podobno se je zgodilo tudi z zakonom o financiranju vzgoje in izobraževanja, kjer so vendarle nameravali spremeniti člen o šolskih skladih, ki bi po spremembi tudi uradno omogočali pomoč socialno šibkejšim in prejemki ne bi bili več obdavčeni, kot so zdaj. Po tej spremembi bi lahko iz šolskih skladov, v katere so se stekali denarci iz prazničnih tržnic, brez težav pomagali pri plačilu vseh tistih šol v naravi, ki so v celoti nadstandardne in zato vse na plečih staršev. O tem ni nihče rekel ničesar, vse so zasenčile debate o financiranju zasebnega šolstva, zakon je padel.

Kdaj bi lahko dobili obe spremembi v zakonih, ki bi precej pomagali staršem pri plačilu dejavnosti sicer javne in brezplačne šole, ni znano. Lahko razumemo ministrstvo, da želijo zakona spremeniti enkrat za vselej in se ne ukvarjati z vsakim členom posebej, a bi morda vsaj pri teh, ki ne razdvajajo poslancev, naredili izjemo. Čeprav se zdi, da se ne mudi tako zelo, je dejstvo, da je vsak otrok samo enkrat v razredu, ki gre smučat. Z dobro rešitvijo v zakonih bi bilo v času šole v naravi zagotovo precej manj bolnih otrok.