Živ, ulit v bron

Spomeniki se praviloma postavljajo mrtvim ljudem.
Objavljeno
06. april 2017 21.16
Boris Pahor
Jožica Grgič
Jožica Grgič
Spomenik pisatelju Borisu Pahorju, ki so ga danes v njegovi navzočnosti in z njegovim govorom odkrili v ljubljanskem parku Tivoli, je pri nas in v svetu redek dogodek takšne vrste. Zato se odpira več vprašanj, na katera bi morala imeti vsaka družba, ko postavlja spomenike, odgovore: komu se postavlja spomenik, kje je primerna lokacija in kdo je avtor dela?

V zvezi s spomenikom Borisu Pahorju pa je vse potekalo stihijsko. Ko so pisatelja ob njegovem stotem rojstnem dnevu peljali k spomeniku Edvardu Kocbeku v Tivoli, se je predsedniku uprave Mladinske knjige v navzočnosti župana mesta utrnila zamisel o spomeniku. Krenili so od besede k dejanju.

Čeprav sprejmemo kot nesporno to, da je Boris Pahor izjemna osebnost, ki si zasluži javni spomenik, je sporno, da mu ga postavijo, ko je še živ in da on v to privoli. Stvar kulture, civiliziranosti in pietete je, da se spomeniki praviloma ne postavljajo živim ljudem, po njih niti ne poimenujejo ulic in javnih ustanov. Spomenike so največkrat postavljali živim diktatorjem in s tem krepili kult osebnosti. Iz pisatelja Pahorja z vsakim letom njegove starosti, sploh od njegovega stotega leta, ustvarjajo večji kult.

Kako se je počutil danes, ko je gledal samega sebe ulitega v bron? Tesnobno? Je imel kakšne intimistične refleksije o trajnosti in minljivosti? Delovalo je nadgrobno. Kakor osmrtnica živemu človeku. Kako se je počutil ob vedenju, da so vsi slovenski pesniki in pisatelji dobili spomenike dolga leta po smrti? In ob vedenju, da veliko skromnejše kot on, saj njegov meri v višino več kot dva metra?

Odločitev o višini je bila kiparjeva, ker po njegovem prepričanju manjši kip v tistem okolju ne bi prišel do izraza. To po svoje drži, a velikanski kip na zeleni parkovni površini deluje agresivno. Načeloma pri umeščanju kipov v okolje sodelujejo arhitekti ali krajinski arhitekti, tokrat pa niso. Tudi ta poteza je bila torej stihijska. Naročnica spomenika Mladinska knjiga si je izbrala prav to lokacijo, Mestna občina Ljubljana pa jo je odobrila. Gre za precedenčni primer v Ljubljani, ki lahko pomeni nevarnost, da bo odslej lahko vsako podjetje ali kdorkoli, ki bo imel denar, postavil javni spomenik kjerkoli na javnem prostoru. Ta kdorkoli pa bo tudi naročil spomenik komurkoli. Mirsad Begić, ki mu je bila naročena izdelava spomenika, je odličen kipar, vendar bi bilo treba javne spomenike izbirati z javnimi natečaji.

Da Mladinska knjiga ni ravno kultivirana naročnica, posebej kaže zahteva, da je na spomeniku zelo viden njen logotip. Tako vsiljive promocije podjetja na umetnini človek resnično zlepa ne vidi.

Ob tem spomeniku se tako poraja bojazen, da bodo v prihodnost podjetniški in še kakšni drugi motivi vplivali na kulturno in vizualno identiteto mesta. Vloga javnih spomenikov je bila vedno predvsem v predstavljanju družbenih idealov ter utelešanju političnega in kulturnega spomina naroda. Takšni spomeniki so težili k ovekovečenju dela pomembnih državljanov in narodnih herojev ter so bili vir narodnega ponosa. Seveda so predstavljali tudi oblast in ideološke matrice, posebno v totalitarnih družbah.

Lahko so nam bili všeč ali ne, lahko smo se identificirali z njihovimi sporočili ali ne, toda stihije, kot se morda nakazuje zdaj, praviloma ni bilo.

Kakšno sporočilo nosi spomenik živemu človeku?