Zlate črke medicine
Izkoreninjenje nalezljivih črnih koz je lep uspeh velikega človeka proti drobnemu virusu.
Odpri galerijo
Zaščita pred gripo je cepljenje.
Nalezljive bolezni so skozi tisočletja krojile usodo človeštva. Največji kuga, črne koze, so bile prvič opisane že okoli davnega leta 1500 pred našim štetjem v Indiji, nekaj stoletij pozneje na Kitajskem. Vsaj od takrat se je človek spopadal z njimi. Neuspešno. Virusi, ki prehajajo s človeka na človeka, so bili močnejši. V srednjem veku in še celo v 18. stoletju so črne koze pomorile tretjino prebivalcev Evrope. Umrl je vsak tretji okuženi odrasli, umrlo je osem od desetih okuženih otrok. Šele leta 1796 je Edward Jenner, angleški zdravnik, odkril učinkovito cepivo. Zdaj so črne koze izkoreninjene. Ni jih in ne bo jih več. Skoraj nihče več niti ne ve, kakšna bolezen je to bila. Pomemben uspeh velikega človeka proti drobnemu virusu.
A tu je še nekaj nalezljivih bolezni, ki niso izkoreninjene. Davica, tetanus, otroška paraliza, mumps. Medtem ko se nekateri starši v bogati Evropi zmrdujejo nad cepivi, ki jih dobijo brezplačno kjerkoli in kadarkoli, v afriških državah in ponekod drugod otroci od teh bolezni umirajo ravno tako, kot so nekoč za črnimi kozami. Ali pa so iznakaženi, poškodovani, trajno bolni. Tragično in absurdno. Tragično, ker gre v dobi največje informatizacije družbe za nevednost, absurdno, ker se lahko zgodi, da bo človeštvo šlo nazaj namesto naprej.
Dobro je poznati zgodovino. Ne samo medicinsko, tudi drugo. Le tako se človek morda lahko izogne nekdanjim zablodam. Prav je, da smo previdni, saj je tudi farmacija v svojih prizadevanjih že kdaj skrenila s poti. Predvsem pa je pomembno razlikovati, kdaj je individualizem, ki ga poudarjajo proti cepljenju naravnani posamezniki, nujen za razvoj, kdaj pa človeštvo vodi v propad. Tega v Sloveniji ne ločimo dobro. Podpirati posameznika v njegovi podjetnosti je nujno za razvoj družbe, dajati mu oporo v neumnosti, pa čeprav le v medijih, je nesmisel. Ločiti oboje je težka naloga.
A tu je še nekaj nalezljivih bolezni, ki niso izkoreninjene. Davica, tetanus, otroška paraliza, mumps. Medtem ko se nekateri starši v bogati Evropi zmrdujejo nad cepivi, ki jih dobijo brezplačno kjerkoli in kadarkoli, v afriških državah in ponekod drugod otroci od teh bolezni umirajo ravno tako, kot so nekoč za črnimi kozami. Ali pa so iznakaženi, poškodovani, trajno bolni. Tragično in absurdno. Tragično, ker gre v dobi največje informatizacije družbe za nevednost, absurdno, ker se lahko zgodi, da bo človeštvo šlo nazaj namesto naprej.
Dobro je poznati zgodovino. Ne samo medicinsko, tudi drugo. Le tako se človek morda lahko izogne nekdanjim zablodam. Prav je, da smo previdni, saj je tudi farmacija v svojih prizadevanjih že kdaj skrenila s poti. Predvsem pa je pomembno razlikovati, kdaj je individualizem, ki ga poudarjajo proti cepljenju naravnani posamezniki, nujen za razvoj, kdaj pa človeštvo vodi v propad. Tega v Sloveniji ne ločimo dobro. Podpirati posameznika v njegovi podjetnosti je nujno za razvoj družbe, dajati mu oporo v neumnosti, pa čeprav le v medijih, je nesmisel. Ločiti oboje je težka naloga.
