Zloraba utemeljenega dvoma
Vse bolj se zdi, da politiko bolj kot ugotavljanje resničnih nepravilnosti, sanacija bank in razlastitve vlagateljev zanimajo le še zaradi nabiranja političnih točk.
Odpri galerijo
KARIKATURA: Marko Kočevar
Prihodnji teden bodo poslanci dokončno zapečatili vsebino zakona, ki naj bi po treh letih od ugotovljene neustavnosti razlaščenim bančnim vlagateljem vendarle omogočil vložitev odškodninskih tožb proti Banki Slovenije. A s predvidenimi rešitvami pričakovano ni zadovoljna nobena od vpletenih strani, ki vsaka iz svojih vzgibov že napoveduje ustavno presojo. Ker je zaradi Banke Slovenije z rešitvami nezadovoljna tudi evropska monetarna oblast, ni izključena niti pravda na evropskem sodišču.
Na ministrstvu za finance se teh presoj ne bojijo, seveda pa to lahko le še odmakne proces razčiščevanja, ki bi uradno odgovoril na vprašanja: koliko je v resnici znašala bančna luknja, ali je bil ta precenjena, ali so bili lastniki podrejenih obveznic in delnic bank neupravičeno razlaščeni ter ali smo davkoplačevalci v banke zmetali preveč denarja. V skoraj šestih letih od sanacije bank se ni zgodilo prav veliko. Bili smo bolj ali manj le priča očitkom medijev, politike in bančnih razlaščencev, da je bilo pri tem marsikaj narobe. Te dvome so po svoje razumljivo začeli sprožati prav prizadeti vlagatelji.
Na dan prihaja vse več znakov, ki sprožajo utemeljen dvom in mečejo senco na izvedene sanacijske postopke, ki so nas stali skoraj pet milijard evrov, zato bi bilo dobro, če bi počasi le dočakali sodno presojo o morebitnih oškodovanjih ali vsaj epilog kriminalistične preiskave, ki je bila uvedena zoper vodilne centralne bankirje. A čeprav tega ni bilo, politika ravna, kakor da so ta oškodovanja že potrjena. Tako viceguvernerji, ki so sodelovali v sanaciji, niso dobili novega mandata, parlament pa je z zgoraj omenjenim zakonom za tako imenovane socialno šibke fizične osebe predvidel kar možnost poravnave in tako stopil na spolzko področje neenakopravne obravnave vlagateljev. Politične odgovornosti za domnevne nepravilnosti pa do zdaj, denimo, ni prevzel nihče.
Tako se vse bolj zdi, da politiko bolj kot ugotavljanje resničnih nepravilnosti, sanacija bank in razlastitve vlagateljev zanimajo le še zaradi nabiranja političnih točk in obračunavanja z nasprotniki.
Na ministrstvu za finance se teh presoj ne bojijo, seveda pa to lahko le še odmakne proces razčiščevanja, ki bi uradno odgovoril na vprašanja: koliko je v resnici znašala bančna luknja, ali je bil ta precenjena, ali so bili lastniki podrejenih obveznic in delnic bank neupravičeno razlaščeni ter ali smo davkoplačevalci v banke zmetali preveč denarja. V skoraj šestih letih od sanacije bank se ni zgodilo prav veliko. Bili smo bolj ali manj le priča očitkom medijev, politike in bančnih razlaščencev, da je bilo pri tem marsikaj narobe. Te dvome so po svoje razumljivo začeli sprožati prav prizadeti vlagatelji.
Na dan prihaja vse več znakov, ki sprožajo utemeljen dvom in mečejo senco na izvedene sanacijske postopke, ki so nas stali skoraj pet milijard evrov, zato bi bilo dobro, če bi počasi le dočakali sodno presojo o morebitnih oškodovanjih ali vsaj epilog kriminalistične preiskave, ki je bila uvedena zoper vodilne centralne bankirje. A čeprav tega ni bilo, politika ravna, kakor da so ta oškodovanja že potrjena. Tako viceguvernerji, ki so sodelovali v sanaciji, niso dobili novega mandata, parlament pa je z zgoraj omenjenim zakonom za tako imenovane socialno šibke fizične osebe predvidel kar možnost poravnave in tako stopil na spolzko področje neenakopravne obravnave vlagateljev. Politične odgovornosti za domnevne nepravilnosti pa do zdaj, denimo, ni prevzel nihče.
Tako se vse bolj zdi, da politiko bolj kot ugotavljanje resničnih nepravilnosti, sanacija bank in razlastitve vlagateljev zanimajo le še zaradi nabiranja političnih točk in obračunavanja z nasprotniki.
