Znanost ne sme izviseti še enkrat
Jasna Kontler Salamon o znanstvenem zakonu po odstopu vlade
Odpri galerijo
Da je Šarčeva vlada znanost uvrstila med prioritete, raziskovalcem zdaj bolj malo koristi. Foto Blaz Samec
Že tedne poslušamo, kakšne bodo posledice odstopa vlade, ki zdaj opravlja le tekoče posle. Zastale bodo reforme zdravstva, socialnega sistema in tako naprej. Toda ali ste med naštevanjem kdaj ujeli napoved, kaj vladna ohromelost pomeni za znanstveno in raziskovalno dejavnost, ki dolgoročno edina lahko zagotovi denar za omenjene in še kakšne druge nujno potrebne reforme?
Za takšno poslanstvo pa je znanosti, raziskovanju in razvojni dejavnosti treba zagotoviti vsaj približno takšne pogoje, kot jih imajo ta področja v razvitih državah. Tu ne kaže popuščati v smislu, da bomo znanosti več dali, ko bomo več imeli. Kajti prav znanost je temelj za to, da bomo kdaj več imeli. A naši politiki to večinoma dojemajo predvsem pred volitvami in tik po njih.
Šarčeva vlada je znanost uvrstila med prioritete in zapisala: »S povečanjem financiranja znanstvenoraziskovalne dejavnosti omogočamo razvoj odlične znanosti, prenosa znanja v družbo in gospodarstvo za vzpostavljanje družbe prihodnosti.« Zdelo se je, da misli resno, saj je znanosti namenila tudi precej večji proračunski delež – letos predvidoma 393 milijonov evrov.
Prav tako se je zdelo, da si bo lahko znanost bolj trdno in večje financiranje zagotovila tudi sistemsko, ob tem pa pridobila še vse druge potrebne pogoje za bolj učinkovito delovanje in lažji prenos novega znanja v gospodarstvo. Vse to naj bi dal zakon o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti.
Šestega januarja je svet za znanost in tehnologijo dal pozitivno mnenje k predlaganemu osnutku zakona, pri čemer je vladi sicer priporočil dve bistveni spremembi besedila, namreč odstop od obveznega upokojevanja raziskovalcev in odstop od finančnega sidra, ki lahko ustavi predvideno rast proračunskih deležev. Je pa zakon dobil zeleno luč za nadaljnjo obravnavo. Po takratnem pričakovanju naj bi se o njem kmalu izrekla tudi vlada in ga morda še pred pomladjo poslala v parlament. A v tej vladi se to zanesljivo ne bo zgodilo, ker, po mnenju vladne zakonodajne službe, sistemski zakoni ne sodijo med tekoče posle vlade.
Prihodnja vlada bo, upajmo, opazila, da jo med neopravljenimi zadevami čaka tudi omenjeni zakon. In to ne v začetni fazi, saj, kot pojasnjuje tajnik sveta za znanost in tehnologijo Andrej Ograjenšek, »odstop vlade v ničemer ne vpliva na delo sveta«, zato sprejeti sklep o zakonu ostane v veljavi.
Ne pozabimo pa, da so priprave temeljite reforme tega zakona obtičale že v nekaj prejšnjih vladnih mandatih. Se bo to ponovilo? »Menim, da bi zakon po konstituiranju vlade, na kakršenkoli način že, lahko sprejeli v zelo kratkem času. Vsekakor smo v stroki poenoteni in upamo, da se bo to zgodilo,« pravi dr. Gregor Anderluh, direktor Kemijskega inštituta in predsednik koordinacije raziskovalnih inštitutov Slovenije. Anderluhovemu mnenju sicer nasprotujejo dosedanje izkušnje, potrjuje pa ga zdrava pamet. Vprašanje je le, koliko te bo premogla prihodnja politična naveza.
Za takšno poslanstvo pa je znanosti, raziskovanju in razvojni dejavnosti treba zagotoviti vsaj približno takšne pogoje, kot jih imajo ta področja v razvitih državah. Tu ne kaže popuščati v smislu, da bomo znanosti več dali, ko bomo več imeli. Kajti prav znanost je temelj za to, da bomo kdaj več imeli. A naši politiki to večinoma dojemajo predvsem pred volitvami in tik po njih.
Šarčeva vlada je znanost uvrstila med prioritete in zapisala: »S povečanjem financiranja znanstvenoraziskovalne dejavnosti omogočamo razvoj odlične znanosti, prenosa znanja v družbo in gospodarstvo za vzpostavljanje družbe prihodnosti.« Zdelo se je, da misli resno, saj je znanosti namenila tudi precej večji proračunski delež – letos predvidoma 393 milijonov evrov.
Prav tako se je zdelo, da si bo lahko znanost bolj trdno in večje financiranje zagotovila tudi sistemsko, ob tem pa pridobila še vse druge potrebne pogoje za bolj učinkovito delovanje in lažji prenos novega znanja v gospodarstvo. Vse to naj bi dal zakon o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti.
»Ni pametno govoriti, da bomo znanosti več dali, ko bomo več imeli, saj je prav znanost temelj za to, da bomo kdaj več imeli.«
Šestega januarja je svet za znanost in tehnologijo dal pozitivno mnenje k predlaganemu osnutku zakona, pri čemer je vladi sicer priporočil dve bistveni spremembi besedila, namreč odstop od obveznega upokojevanja raziskovalcev in odstop od finančnega sidra, ki lahko ustavi predvideno rast proračunskih deležev. Je pa zakon dobil zeleno luč za nadaljnjo obravnavo. Po takratnem pričakovanju naj bi se o njem kmalu izrekla tudi vlada in ga morda še pred pomladjo poslala v parlament. A v tej vladi se to zanesljivo ne bo zgodilo, ker, po mnenju vladne zakonodajne službe, sistemski zakoni ne sodijo med tekoče posle vlade.
Prihodnja vlada bo, upajmo, opazila, da jo med neopravljenimi zadevami čaka tudi omenjeni zakon. In to ne v začetni fazi, saj, kot pojasnjuje tajnik sveta za znanost in tehnologijo Andrej Ograjenšek, »odstop vlade v ničemer ne vpliva na delo sveta«, zato sprejeti sklep o zakonu ostane v veljavi.
Ne pozabimo pa, da so priprave temeljite reforme tega zakona obtičale že v nekaj prejšnjih vladnih mandatih. Se bo to ponovilo? »Menim, da bi zakon po konstituiranju vlade, na kakršenkoli način že, lahko sprejeli v zelo kratkem času. Vsekakor smo v stroki poenoteni in upamo, da se bo to zgodilo,« pravi dr. Gregor Anderluh, direktor Kemijskega inštituta in predsednik koordinacije raziskovalnih inštitutov Slovenije. Anderluhovemu mnenju sicer nasprotujejo dosedanje izkušnje, potrjuje pa ga zdrava pamet. Vprašanje je le, koliko te bo premogla prihodnja politična naveza.
