Zračna demokracija

Pravico do čistega zraka si kratimo sami, precej demokratično. Posledice so precej hude.

Objavljeno
07. marec 2013 21.09
mpi*snezenje
Borut Tavčar, gospodarstvo
Borut Tavčar, gospodarstvo

Voda, zrak, za mnoge pa še elektrika naj bi bili osnovna in neodtujljiva človekova pravica, ta vsaj v razvitih državah. Na to, da je elektrika tržno blago, smo se kljub temu nekako prilagodili. Huje je, da so najbogatejši, ki vladajo svetu, zdaj zaznali priložnost za krizno dobičkarstvo in stegnili kremplje z namenom privatizirati vodne vire. Ostane nam zrak. Čisto res?

Pravico do čistega zraka si kratimo kar sami, torej je to družbeno lepo porazdeljeno in tako demokratično. Lahko je kazati s prstom na visoke dimnike, spremeniti navade pa malo težje. Posledice so resnično grozljive. Statistike kažejo, da je onesnaženje zraka vzrok za prezgodnjo smrt 420.000 Evropejcev na leto, pričakovano življenjsko dobo pa povprečno zmanjša za osem mesecev, pri nas celo za eno leto. Strošek slabega zraka znaša 630 milijard za zdravstvene storitve in 119 milijard evrov zaradi zmanjšanja produktivnosti.

Slovenija pri ukrepih šepa nekje zadaj, najprej je zamujala, potem ni nič naredila, šele zdaj s programi za nekaj mest lovi zaostanek, ukrepov tudi zato še ni, iz Bruslja pa dobiva vedno nove opomine zaradi slabe kakovosti zraka. Od novembra do konca aprila je v večini slovenskih mest vsebnost trdnih delcev (PM10) v zraku previsoka. Da gre za odgovornost vsakega prebivalca posebej, kažejo podatki, da k slabemu zraku poleg prometa, industrije in slabe prevetrenosti močno, kar 30 do 40 odstotkov, dodajo individualna kurišča. Razmere se še poslabšujejo, ker ljudje zaradi krize v neprimernih pečeh kurijo neprimeren oziroma ne dovolj suh les in še nekatere odpadke.

Po drugi strani ni mogoče opaziti velikega zmanjšanja prometa, čeprav so cene goriv tako visoke, da malo manjka do kakšne bencinske vstaje. Slovenci smo namreč strastni ljubitelji avtomobilov, po številu traktorjev na prebivalca smo celo svetovni prvaki. Nič ne pomaga, da se število bolezni dihal pri otrocih hitro povečuje, da je kar polovica prebivalcev Slovenije večkrat izpostavljenih prevelikim koncentracijam prahu v zraku. Precej huje se to sliši kot statistika prometnih nesreč. A te so bolj spektakularne, onesnažen zrak pa je neviden in neslišen ubijalec.

Dobre prakse so seveda na voljo. Če smo vsi udeleženi v ubijanju vseh drugih, lahko tudi stopimo skupaj. Skupaj lahko zamenjamo ogrevalne in hladilne sisteme stavb, stavbe izoliramo, kar že samo po sebi pomeni prihranek. Uporabimo najboljši les za gradnjo in pohištvo, ne za drva. V mestih nikakor ne izvolimo več nobenega župana, ki obljublja širitev cest, ker vemo, da bo to za sabo povleklo še več prometa. Raje naredimo ceste varne in uporabne za vse, le hitrost je treba omejiti na 30 kilometrov na uro. Na koncu pa še uredimo vrtičke na od avtomobilov (in trgovskih centrov) osvobojeni zemlji, da nam zelenjave in sadja ne bo treba uvažati iz Kitajske. Turistom ponudimo kolesarske, konjeniške in peš oglede z odlično domačo hrano, birokratske zagovornike enotnega trga pa toliko očaramo, da zapovejo obvezen tranzit tovora skozi Slovenijo po železnici.