Žrtve in zločinci

Razsodba haaškega sodišča, ki je Vojislava Šešlja oprostilo vseh obtožb, je presenetila pravne strokovnjake. Ne zaradi oprostilne sodbe, ker je bilo težko dokazati njegovo povezanost z vojnimi zločini, ki so jih Šešljevci zagrešili na Hrvaškem, v BiH ter Vojvodini. Presenečenje je bila obrazložitev sodbe, ker je sodišče uporabilo argumentacijo, ki je enaka argumentom srbske vlade pred Meddržavnim sodiščem v Haagu, ko se je branila pred hrvaško tožbo za genocid.

Sodni senat je ocenil, da tožilstvo ni dokazalo vzročne povezave med govori Šešlja z zločini proti Hrvatom in Bošnjakom. Po mnenju pravnikov je tudi ni treba dokazati za ugotovitev, da je Šešelj s svojimi hujskaškimi govori spodbujal k nasilju nad nesrbskim prebivalstvom. To žali logiko in zdravo pamet. Sodba je v nasprotju z mednarodnim pravom, predvsem pa z večino do zdaj sprejetih sodb haaškega sodišča.

Pravo in pravičnost se na haaškem križišču seveda nista zgrešila prvič. Oprostilno sodbo proti Šešlju je mogoče primerjati s sodbo nekdanjemu kosovskemu premieru Ramushu Haradinaju. Sodni senat ga je oprostil kljub sumom, da se je zgodilo zastraševanje prič tožilstva. Šešelj je bil kar trikrat spoznan za krivega nespoštovanja sodišča, tudi po zaslugi njegove ekipe branilcev, ki so odkrito grozili, zastraševali in poskušali podkupiti priče tožilstva. Najverjetneje se bo tožilstvo pritožilo, kar ne pomeni, da ga bo prizivno sodišče obsodilo, najbrž pa v sodbi ne bo utemeljevalo, da je bil izključni cilj Beograda med balkanskimi vojnami obramba Srbov in ohranitev Jugoslavije, ne pa storitev zločinov.

Sodba Šešlju ne bo pripomogla k spravi, kar je bil eden izmed osnovnih ciljev ustanoviteljev haaškega sodišča. Za žrtve zločinov pomeni veliko razočaranje, ker je sodišče Srbijo osvobodilo sleherne odgovornosti. Žrtve lahko postanejo zločinci, zločinci pa žrtve.