Alenka, Janko in Vesna proti zdravniškemu paternalizmu

Na temo zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) se je v izjemno zanimivem pismu oglasil zdravstveni delavec Andrej Bračič, v katerem zelo odkritosrčno govori o svojih delovnih izkušnjah, opažanjih in razmišljanjih. Izhodišče je nedostojen način umiranja Vesne Prijatelj. Sprašuje se, ali je za njen način umiranja res kriv zdravniški paternalizem in ali bi bilo drugače, če bi bil zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, že uveljavljen.

Najprej lahko zagotovim, da bi ZPPKŽ pomenil za Vesno Prijatelj nekaj povsem drugega kot trpečo smrt v samoti, ki jo je doletela. Omogočil bi ji mirno slovo v objemu najdražjega, ob poslušanju bitja njegovega srca, dokler se njeno ne bi ustavilo. To željo je v svojem pismu izrazila tudi pisno. Ko sva govorila na začetku poletja zadnjič, se je veselila ZPPKŽ, da bo lahko zaprosila za pomoč (že dolgo je izpolnjevala vse pogoje) in potem z odobreno pomočjo čakala na trenutek v poteku bolezni, ki ga je kot zdravstvena delavka dobro poznala, ko bo njeno življenje postalo nesmiselno in ji odvzelo človečnost. Časa za strokovno-administrativni del postopka bi bilo ob že veljavnem ZPPKŽ več kot dovolj.

Kdo je tisti, ki predlaga konec agonije?

Hvala Bračiču, ker je javno izpostavil glavno značajsko lastnost zdravniškega paternalizma – domišljavost ter iz izkušenj povedal, da njegove žrtve niso samo pacienti, ampak tudi sodelavci. Predvidevam, da je s slednjimi mislil medicinske sestre in zdravstvene tehnike, verjetno pa še koga. S tem je potrdil izjavo predsednika Slovenskega zdravniškega društva, da ZPPKŽ nasprotujejo, ker skruni njihovo samopodobo.

Tudi Bračičeva razlaga vzroka neprimernega ravnanja zdravnikov z Vesno Prijatelj je več kot samo verjetna. Govori o strahu in negotovosti zaradi pravne, etične in strokovne nedodelanosti. Pri strahu gre za strah pred obtožbo kolegov, da so pomagali pri samousmrtitvi. S tem lahko tudi pojasnimo slepo sledenje kliničnemu protokolu, po katerem je treba neuspešnega samousmrtitelja poslati v psihiatrično obravnavo. Ker paternalistično razmišljanje, po katerem pacienti niso sposobni odločati o sebi, ne predvideva možnosti, da bi nekdo, ki nima nikakršne duševne motnje, pri jasnem razmisleku, želel končati življenje. In seveda je bilo etično nesprejemljivo, da so na psihiatrično kliniko pošiljali umirajočo žensko. Kaj pa naj bi psihiatrična obravnava pri njej sploh še lahko spremenila? In s strahom pred obtožbo pomoči pri končanju življenja lahko pojasnimo tudi napotitev policije na psihiatrično kliniko k Vesni Prijatelj. Da bi imeli uradno potrdilo, da ji niso pomagali.

Za vzpostavitev zdravstva po meri vseh uporabnikov

Paternalizem deluje ukazovalno in hierarhično. Ker med zdravniki obstaja zelo močna kultura poklicne pripadnosti, ki jo spodbuja tudi kodeks zdravniške etike, se mlajši zdravniki le težko zoperstavijo starejšim kolegom ali vodstvu. Zoperstavljanje kogarkoli pomeni izzivati avtoriteto. Posledica je lahko stanovska stigma, ne le moralna, temveč tudi karierna. To je tudi mehanizem, s katerim glasna paternalistična vodstvena skupina zdravnikov ustvarja vtis, »da stroka nasprotuje ZPPKŽ«.

Pomembno je, da Bračič opozarja tudi na problem počutja svojcev umirajočega. Na to, da tudi ti potrebujejo čas, da sprejmejo smrt tistega, ki ga imajo radi. Prav to uveljavitev ZPPKŽ omogoča. Ne samo da pacient načrtuje trenutek svojega konca, ampak to priložnost dobijo tudi svojci. In medtem ko so zdravniki pri Vesni Prijatelj reševali svoj videz neomadeževanosti, so prezrli, kakšno trpljenje so povzročili njenemu možu.

Javnost pričakuje od Komisije RS za medicinsko etiko, da primer prouči in pripravi etične smernice za ravnanje v podobnih primerih. Do zdaj ta komisija ni pokazala še nikakršne pripravljenosti, da bi to svojo dolžnost tudi opravila.

***

Andrej Pleterski, soavtor ZPPKŽ