Ali pravna država umira?
Gre najbrž za uveljavljanje svetovnega sistema, ki temelji izključno na politiki moči in političnega preigravanja.
Odpri galerijo
Ali mora sodišče zanemariti pravično sojenje na račun spremenjene zakonodaje po osamosvojitvi države?
Foto Igor Modic
Pred nekaj leti je ameriški državni vrh s predsednikom na čelu po videozvezi gledal eksekucijo savdijskega državljana Osame bin Ladna, mednarodnega terorista, v izvedbi ameriških vojaških sil, in to v Pakistanu. Kakšnih sodnih postopkov ni bilo, pač pa vojaški ukazi. Samo nemška kanclerka je godrnjala nad tem dejanjem.
Pred nekaj dnevi je ameriška vojska na podlagi pisnega ukaza predsednika ZDA izvedla eksekucijo iranskega generala Sulejmanija v Iraku. Kakšnega sodnega postopka ni bilo, ampak obrazložitev, da je šlo za preventivni ukrep, saj naj bi general načrtoval napade na ameriške sile in ambasade. Evropa je ostala tiho, tudi naša država.
Mednarodno arbitražno sodišče je določilo mejo med Hrvaško in Slovenijo. Hrvaška razsodbe ne prizna, Slovenija pa je ne more uveljaviti. Evropa je umolknila.
Gre najbrž za uveljavljanje svetovnega sistema, ki temelji izključno na politiki moči in političnega preigravanja.
Potem pa se zgodi, da po sedmih desetletjih slovensko sodišče razveljavi sodbo slovenskemu generalu, zaradi procesnih napak in vrne zadevo v ponovno sojenje! S tem pa odpre več problemov.
V času obsodbe generala ni bilo uveljavljenih nobenih mednarodnih dokumentov o človekovih pravicah, pač pa so, bolj ali manj, države upoštevale sklepe velikih štirih iz Potsdama, da se bo vojnim zločincem sodilo. Tako je bil zaradi kolaboracije in kaznivih dejanj po koncu druge svetovne vojne v procesu pred vojaškim sodiščem obsojen general. Sodišče je zdaj z razveljavitvijo obsodbe postavilo številna vprašanja, na primer: Ali je sploh mogoče soditi mrtvemu človeku? Sojenje na mednarodnem sodišču v Haagu je bilo takoj končano, ko je pred izrekom sodbe umrl Slobodan Milošević, obtožen številnih kaznivih dejanj. In drugo, nič manj pomembno vprašanje: Ali ni sodišče s svojim pravdorekom po sedemdesetih letih dalo prednosti procesnim napakam vojaškega sodišča, ne kaznivim dejanjem obsojenca, ki je bil obsojen in justificiran? Ali mora sodišče zanemariti pravično sojenje na račun spremenjene zakonodaje po osamosvojitvi države? Ali je retrogradnost dovoljena?
Dolga leta po končani drugi svetovni vojni so sodišča izrekala tudi zaplembo premoženja. Že zdavnaj bi morali dediči obsojenih dobiti nazaj ostanke premoženja, seveda brez odškodnin in brez sodnih postopkov.
Ali niso slovenske razveljavitve sodnih obsodb nekaj takšnega kot zgoraj navedeni mednarodni primeri, kjer prav tako ni bilo pravičnosti in je še vedno ni?
Pred nekaj dnevi je ameriška vojska na podlagi pisnega ukaza predsednika ZDA izvedla eksekucijo iranskega generala Sulejmanija v Iraku. Kakšnega sodnega postopka ni bilo, ampak obrazložitev, da je šlo za preventivni ukrep, saj naj bi general načrtoval napade na ameriške sile in ambasade. Evropa je ostala tiho, tudi naša država.
Mednarodno arbitražno sodišče je določilo mejo med Hrvaško in Slovenijo. Hrvaška razsodbe ne prizna, Slovenija pa je ne more uveljaviti. Evropa je umolknila.
Gre najbrž za uveljavljanje svetovnega sistema, ki temelji izključno na politiki moči in političnega preigravanja.
Dolga leta po končani drugi svetovni vojni so sodišča izrekala tudi zaplembo premoženja. Foto Dejan Javornik
Potem pa se zgodi, da po sedmih desetletjih slovensko sodišče razveljavi sodbo slovenskemu generalu, zaradi procesnih napak in vrne zadevo v ponovno sojenje! S tem pa odpre več problemov.
V času obsodbe generala ni bilo uveljavljenih nobenih mednarodnih dokumentov o človekovih pravicah, pač pa so, bolj ali manj, države upoštevale sklepe velikih štirih iz Potsdama, da se bo vojnim zločincem sodilo. Tako je bil zaradi kolaboracije in kaznivih dejanj po koncu druge svetovne vojne v procesu pred vojaškim sodiščem obsojen general. Sodišče je zdaj z razveljavitvijo obsodbe postavilo številna vprašanja, na primer: Ali je sploh mogoče soditi mrtvemu človeku? Sojenje na mednarodnem sodišču v Haagu je bilo takoj končano, ko je pred izrekom sodbe umrl Slobodan Milošević, obtožen številnih kaznivih dejanj. In drugo, nič manj pomembno vprašanje: Ali ni sodišče s svojim pravdorekom po sedemdesetih letih dalo prednosti procesnim napakam vojaškega sodišča, ne kaznivim dejanjem obsojenca, ki je bil obsojen in justificiran? Ali mora sodišče zanemariti pravično sojenje na račun spremenjene zakonodaje po osamosvojitvi države? Ali je retrogradnost dovoljena?
Dolga leta po končani drugi svetovni vojni so sodišča izrekala tudi zaplembo premoženja. Že zdavnaj bi morali dediči obsojenih dobiti nazaj ostanke premoženja, seveda brez odškodnin in brez sodnih postopkov.
Ali niso slovenske razveljavitve sodnih obsodb nekaj takšnega kot zgoraj navedeni mednarodni primeri, kjer prav tako ni bilo pravičnosti in je še vedno ni?
