Ali primarna pediatrija v Sloveniji lahko preživi?

Moje občutenje transformacije tega dela zdravstva je v skladu z besedami soproga predsednice republike dr. Aleša Musarja, ko je v Ljubljani maja lani nagovoril predstavnike Evropske konfederacije primarnih pediatrov (ECPCP). Ta povezuje preko 25.000 primarnih pediatrov iz 19 evropskih držav.

V uvodu je obeležil veliko uspešnost našega zdravstva. Med drugimi dosežki je tudi ena najmanjših smrtnosti novorojenčkov in otrok do petega leta. Zbranim je svetoval, naj politikom in javnosti predstavljajo zdravstvene vsebine preprosto in razumljivo. Ponosen je, kadar v tujini predstavlja slovensko primarno preventivo, ob tem pa nam je predlagal usmeritev, da »se ob uvajanju novosti ohranja vse, kar dokazano dobro deluje, to pa se še posodablja«.

Sistem, ki je zajet v dopolnjenem Pravilniku izvajanja preventivnih zdravstvenih pregledov šolarjev in mladostnikov, je za uporabo podrobneje razdelan v programu ZDAJ (Zdravje DAnes za Jutri). Po mojem uvidu, verjamem, da realnem, je eden najboljših v svetu. Tudi pojav koncesionarstva v Sloveniji ga ni resneje ogrozil, kljub različnosti nekaterih pogledov na področje financiranja in organizacije dela.

A iskreno mislim, da izmenjave mnenj med kolegicami in kolegi, ki delamo v zdravstvenih domovih, in tistimi, ki so koncesionarji ali so pri njih zaposleni, na obeh straneh v pretežni meri izhajajo iz »najboljše skrbi za otroke in mladostnike«. Prav iz tega dejstva črpam tudi svoj optimizem glede prihodnosti slovenske primarne pediatrije.

Strokovno moč slovenski pediatri črpamo skozi odlična izobraževanja. Redno in z veliko skrbnostjo jih pripravljata Sekcija za primarno pediatrijo in Sekcija za šolsko, visokošolsko in adolescentno medicino, obe v tesni povezavi z mednarodnimi združenji. Za kvaliteto izobraževanja že tradicionalno skrbi MF v Ljubljani, zadnja desetletja pa tudi MF v Mariboru. Akterji strokovnega napredka so tudi druge sekcije Zdravniškega društva ter društvi študentov medicine obeh fakultet.

Za medklic: študenti so me znova nasmejali s poimenovanjem projekta za spodbujanje cepljenja proti HPV Šeraj ljubezen, ne bolezen. Yes! Spet mladostna žebljica na glavico. Odličen vir novih znanj so še NIJZ, Unicef, Fakulteta za šport, Biotehniška fakulteta – in še kaj sem pozabila – pa tudi zelo dejavna društva pacientov. Vsi ti z roko v roki s sistemi šolanja medicinskih sester in medicinskih tehnikov, seveda.

V skrbi za zdravje otrok in mladostnikov imamo torej dobra izhodišča. A vtis imam, da se jih kot družba (še) nismo sposobni zavedati. Že dolgo se sprašujem, zakaj potekajo medijske in politične akcije v Sloveniji predvsem po sistemih iskanja napak in z aktivnim rušenjem marsičesa, kar si nekateri novinarji in nekateri politiki zamišljajo kot slabo, pa to niti ni. Kot da ne znajo (morda pa nočejo?) iskati in promovirati tistega, kar je dobro in bi bilo vredno le še spodbujati in dograjevati ter tako dosegati izboljšave.

V takšnem negativizmu ne čutim prave energije napredka in v državi z nekoč odličnim primarnim zdravstvom spremljam dolgoletno polzenje družbe v nepravo smer zagotavljanja zdravja. V primarni pediatriji se to npr. dogaja na področju odporov do cepljenja. V tej igri ni iskrene skrbi za otroke. V njej gre za sprenevedave manevre iskanja tarč, v katere hočejo nekateri usmerjati besnenje svojih nepredelanih travm.

Na srečo je tako destruktivno naravnanih staršev zelo malo, a so glasni in agresivni. Ne samo do zdravnikov in medicinskih sester, ki izvajamo cepljenja, svoj nemir vnašajo tudi v druge segmente družbe, posebej v šole in vrtce. Epilog njihove dvolične igre je v resnici ogrožanje otrok in širše družbe, a tega niso sposobni uvideti.

Anticepilstvo mi je bilo kot fanatizem prepričanja vedno uganka. Uspela sem ga dojeti šele z branjem knjige Cepiva in cepljenje Aleša Praprotnika. Avtor je sistematično prehodil pogumno pot od aktivnega anticepilca do odgovornega mladega očka, ki je preko 700 strani odlične strokovne vsebine zbiral dobrih šest let. Vrhunsko strokovno delo z jasnimi zagotovili, da so cepiva učinkovita in varna. Odlično! Tudi zadnji rezultati anket med starši peto- in šestošolcev v Sloveniji so spodbudni.

Cepljenje svojih otrok proti HPV odklanja le 10 odstotkov staršev. 60 odstotkov jih cepljenje želi, 20 odstotkov pa jih nekoliko dvomi o uspešnosti in varnosti cepiv. Ti zadnji bi torej rabili več informacij in potem bo morda tudi v Sloveniji dosežena ustrezna »zdravstvena pismenost«. Takrat bomo lahko stopili ob bok Norvežanom, ki dajo cepiti svoje otroke v dobrih 90 odstotkov. To pa je svetli cilj javnozdravstvenih prizadevanj.

Na vabila za sistematične preglede otrok in šolarjev opažamo v zadnjih letih slabši odziv. Svojo stisko mi je zaupala ravnateljica ene od osnovnih šol koprske regije: »Žal na dan, ko ima razred sistematični pregled, otroka pač ne dajo v šolo.« Nekdaj dober odziv študentov je hitreje upadel tam, kjer so vodstva fakultet ali visokih šol dala študentom vedeti, da sistematični pregledi zanje »itak niso obvezni«. Svobode bi ne smeli razumeti kot pravice do neodgovornosti.

V primeru preventivnega zdravstva je taka izbira lahko spodbuda za zanemarjanje sebe, kar je zelo, zelo narobe. Po drugi strani pa kot zdravnica, ki te preglede izvajam, opažam med študenti precej zadovoljstva z mojim ali, bolje, našim timskim delom. Vidim, da se začnejo o različnih dimenzijah svojega zdravja v ambulanti vse bolj čutiti kot potencialni ustvarjalci lastnega zdravja. Dejansko se to ob dobro izvedenih sistematičnih pregledih kaže pri otrocih vseh starosti.

Celo pri predšolskih! Zato se zdravniki in medicinske sestre, ki te preglede izvajamo, aktivno zavzemamo za urejanje boljših pogojev dela, obenem pa med nami tli nezadovoljstvo ob neprestanih borbah za ustrezno vrednotenje našega dela. O teh stiskah je kolegica Katja Dejak Gornik v zadnjem glasilu Novis pripravila odličen vpogled. Njena Analiza potreb po primarnih pediatrih daje res veliko misliti. In se tudi vprašati, koliko bo še sploh iskrenega zanimanja za delo primarnega pediatra, če bosta nagrajevanje tega dela MZ in ZZZS vodila s premalo spodbudami in s preveč obremenitvami.

Po mojem uvidu si vodstva mnogih šol želijo bolj povezujočega sodelovanja z zdravstvom. Zelo se strinjam z mislijo iz intervjuja z ministrom za vzgojo in izobraževanjem Vinkom Logajem (Delo, Sobotna priloga, 30. 8. 2025): »Šola je prostor, ki vzgaja, izobražuje in razvija vrednote.« Tudi zdravje je vrednota. Posebej v nekaterih večjih mestih se je intenziteta sodelovanja zdravstva in šolstva – ob pomanjkanju kadra v obeh sistemih – precej razvodenela.

Nekatera vodstva šol, ali pa morda le spremljajoči učitelji, vidijo v organizaciji sistematičnih pregledov bolj breme zase kakor pa dobrobit otrok. Po drugi strani pa v mnogih občinah, ali morda bolje pri posamičnih pediatrih, lahko najdemo primere odličnih praks. Kakšno naj bi bilo delo odgovornega zdravnika šole, je dobro zapisano v programu ZDAJ. A kje dobiti dovolj zdravnikov in medicinskih sester, da bo to delo lahko sploh opravljeno, in to po možnosti kvalitetno?

Kako mlade sploh navdušiti za delo zdravnika? Kako jim približati čudovito podobo nekega poklica, katerega poslanstvo je negovanje zdravja človeških mladičev na poti v odgovorno in izpolnjujočo zrelost? Mladičev, ki na tej poti potrebujejo spoštovanje, upoštevanje in primerno nego. Kako biti zdravnik v času, ki ljudi nasploh odvrača od druženja in od ljubečega sodelovanja, ker jih je sedanjosti in prihodnosti vse bolj strah? Mnogi mladi v svetu, ki jih čaka z vizijo uničenja, sebe ne zmorejo več uzreti v podobi zadovoljnih in s smislom izpolnjenih odraslih ljudi. To resnico bi morali videti vsi in ukrepati. Pa bomo v Sloveniji to znali in zmogli?

Prav v trenutku zaključevanja tega besedila sem ujela neposredni prenos novinarske konference gibanja My Voice, My Choice v Evropskem tiskovnem središču v Bruslju. Razjokala sem se od sreče, ker je na svetu med nami mnogo res čudovitih ljudi. Le dan pred tem pa me je enako srečen zanos prevzel ob izjavah Grete Thunberg ob nedavnem izplutju Flotille za pomoč Palestini. »Če naše vlade ne naredijo tega, kar bi morale, bomo to storili državljani,« je bilo slišati glas obetov za prihodnost.

Naša zavest, da smo državljani sveta, domuje bolj v srcih kot v pameti. Vsekakor je ni v pametnih telefonih. Z dovolj poglobljenim razumevanjem sveta se človekove pravice in svoboda začnejo pri ženskah, potencialnih materah, ki smejo edine odločiti o tem, ali bodo ali pa ne svoje telo uporabile kot prvi dom novemu človeškemu bitju. Tam se začenjata svoboda in spoštovanje obstoja. Vse drugo je dvoličnost.

***

prim. Jasna Čuk Rupnik, pediatrinja, Dutovlje