Bi bilo prijetno, če bi nas blagoslavljal veliki Stalin?

Pesnik F. Hölderlin je zapisal: »Sicer pa naj se vse pusti tako, kot je.« Takega mnenja so več ali manj vsi avtorji tekstov o javnih spomenikih, ki jih je mogoče prebrati zadnje čase v časopisu Delo. Že pred časom se je o javnih spomenikih razpisal arhitekt in profesor Jurij Kobe. Tudi omenjeni avtor zaključuje v svojem tekstu, da je najbolje pustiti vse tako, kot je. Princip se zdi praktičen in vsestransko uporaben za vsa okolja in okoliščine. Naj pripomnim, da so principi in življenjska vodila večkrat na hudih preizkušnjah. Naj za vzorec na kratko opišem usodo nekega javnega spomenika.

Kaj nam res sporoča vandalizem nad Titovim kipom

Češkoslovaška vlada je v začetku petdesetih let razpisala natečaj za spomenik Josipu Visarjonoviču Stalinu. Razpisovalci natečaja so si posebej prizadevali, da bi se s svojim predlogom udeležil natečaja tudi takrat zelo znan in uveljavljen češki kipar Otakar Švec. Kipar je nekoliko okleval, zadeva mu je bila neprijetna, a je vendarle popustil in oddal svoj predlog za spomenik. Švec je zasnoval izjemno monumentalen in velikanski spomenik v prepričanju, da ga bo žirija zavrgla zaradi neizvedljivosti in nepredstavljivih stroškov. Na veliko presenečenje je žirija za prvo nagrado izbrala prav Švecev predlog spomenika. Takoj po končanem natečaju se je začela gradnja in realizacija. 1. maja leta 1955 je bil spomenik narejen in predan javnosti. Avtor je pri delu sodeloval, a se mu je zdelo početje zmeraj bolj travmatično in moralno oporečno, tako da je nekaj tednov pred otvoritvijo spomenika naredil samomor. Samomor naredi tudi kiparjeva soproga.

Spomenik je bil res orjaški. Visok je bil 30 metrov in je tehtal 17.000 ton. Iz granita je bil v praškem parku Letna zgrajen pomol. Na robu pomola je stal celopostavni granitni Stalin, ki so mu sledile štiri prav tako granitne postave. Šlo naj bi za predstavnike vojakov in delavstva. Švec je bil izjemen kipar. Ne glede na vse opisano je bil spomenik prvovrstna umetnina svoje vrste. Slogovno sodi v tako imenovano socrealistično umetnost. Ta slog med poznavalci ni cenjen, vendar premore svoje vzpone in padce. Spomenik je bil leta 1962 razstreljen. Za to dejanje antisovjetskih aktivistov je bilo potrebno 800 kilogramov dinamita. Akcijo naj bi podprla celo takratna Sovjetska zveza v okviru »destalinizacije« po smrti Stalina 1953. leta.

Spomeniki niso poveličevanje osebnosti, ampak dokument časa

Osnovna misel in motiv spomenika sta bila jasna in nedvoumna. Voditelju sledijo široke ljudske množice. Nekaj podobnega je mogoče razbrati s slavne slike Eugena Delacroixa: Svoboda vodi ljudstvo. Kardeljev spomenik Marjana Tršarja na ljubljanskem Trgu republike motivno ponavlja praški original. Razpoznavni postavi revolucionarja sledi množica shematičnih samoupravljavcev. Tudi Kaleški meščani Augusta Rodina so blizu naštetim kreacijam. Rodinovi meščani so povezani s stoletno vojno 1337–1453 med Francijo in Veliko Britanijo. Z nekaj previdnosti bi lahko v ta nabor uvrstili tudi sliko Ivane Kobilce: Slovenija se klanja Ljubljani.

Je bila razstrelitev spomenika nepremišljeno dejanje? S tem dejanjem je bilo uničeno pomembno umetniško delo. Bi bilo treba prepustiti spomenik času in zgodovini, da opravi svoje?

Vseeno še nekoliko sprašujem. Kakšna bi bila usoda morebitnega 15 metrov visokega kipa Džugašvilija, ki bi stal, na primer, na robu Šanc na Ljubljanskem gradu? Bi bilo prijetno, če bi nas leto in dan z Gradu blagoslavljal veliki samodržec.

***

Janez Suhadolc, Ljubljana