Bila sta med najpomembnejšimi Slovenci našega časa

Delo, 30. oktobra

V zanimivem članku priznane etnologinje, doktorice Mojce Ravnik, avtorica poudarja zaslužen pomen beneških duhovnikov pri ohranjanju lokalne slovenske identitete in jezika v Beneški Sloveniji v svinčenih časih protislovenskega delovanja italijanske države v obmejnih krajih.

Bila sta med najpomembnejšimi Slovenci našega časa

Še posebej izpostavlja pomen nedavno preminulih beneškoslovenskih duhovnikov Boža Zuanelle in Marina Qualizze ter njune knjige Mračna leta Benečije (Gli anni bui della Slavia). Ravnikova ob tem omenja protislovensko delovanje italijanskih tajnih organizacij, ki so v knjigi natančno opisane.

K njenemu prispevku je treba dodati le kratek opis teh tajnih organizacij, saj takratna zgodovina na obmejnem stičišču med Slovenci, Italijani in Furlani ostaja pereča in aktualna, kljub bistvenemu izboljšanju razmer po sprejetem zaščitnem zakonu za Slovence v Italiji iz leta 2000, tudi danes, v času militarizacije in fašizacije marsikaterega družbenega okolja. Tajne organizacije, ki so Slovence, in ne le njih, terorizirale po drugi svetovni vojni, imajo imena in znane naročnike.

Nastale so že tik pred koncem druge svetovne vojne kot nekakšen branitelj italijanstva pred prihodom slovensko/jugoslovanskih partizanov in komunizma. Izhajale so iz političnega vrha in poveljništva »belih« in monarhističnih ter drugih antikomunističnih partizanskih enot Osoppo v Furlaniji pod vodstvom časnikov italijanske vojske in nekaterih duhovnikov.

Za njih so bili slovenski IX. Korpus in italijanski komunistični partizani – garibaldinci še večji sovražnik, kot so bili italijanski fašisti kolaboracionistične X MAS in Nemci. V vseh Beneških Slovencih, celo v narodno zavednih župnikih »čedermacih«, so videli pretečo nevarnost za Italijo. Nekateri poveljniki Osoppa so proti koncu vojne s fašisti in celo z Nemci navezali tudi stike in sodelovali ob posredovanju lokalnega, italijanskega klera.

Za te navezave so se zelo zanimale tudi zavezniške (ameriške in britanske) obveščevalne službe, ki so nato, že na začetku hladne vojne, postale glavni sponzorji in uporabniki protikomunističnih in protislovenskih tajnih organizacij, kjer najdemo tudi številne rehabilitirane fašistične zločince.

To so bili na začetku tako imenovani »tricoloristi« (po italijanski trobojnici); 3. Corpo volontari della libertà (3. korpus prostovoljcev svobode), tajna organizacija O in na koncu Gladio, ki je v petdesetih letih asimilirala prvi dve in je nastala ter delovala kot italijanska podružnica vseevropske operacije Nata Stay behind z mentorstvom ameriške Cie in britanske obveščevalne službe.

Te organizacije, ki jih je po vojni plačal in oboroževal t. i. UZC (Ufficio zone di confine – Urad za mejna območja), ki ga je v imenu italijanske vlade krščanskega demokrata Alcideja De Gasperija vodil Giulio Andreotti, so izvajale tudi teroristične atentate, ki so jih nato pripisali Jugoslovanom, uboje, ugrabitve, mučenja, propagando in druge raznorazne pritiske na račun levičarjev in Slovencev.

Gladio je nato še bolj organizirano in pod vodstvom poveljništva Nata vodila tudi operacije raznarodovanja v Benečiji. O njenem obstoju je prvič leta 1990 spregovoril sam nekdanji italijanski premier in njen soustanovitelj Giulio Andreotti, pritrdil pa mu je tudi bivši predsednik Francesco Cossiga. Gladio, kjer je mrgolelo bivših fašistov in vojnih zločincev, je bila v sedemdesetih letih vpletena v t. i. »strategijo napetosti« ter v številne krvave atentate in poskuse antidemokratičnih prevratov.

Vse več je indicev, da sta bili Cia in Gladio leta 1978 v ozadju umora krščanskodemokratskega politika Alda Mora, zagovornika sodelovanja s komunistično stranko, ki so ga zagrešile Rdeče brigade.

***

Franco Juri, Koper