Bodimo svobodni, razumski in empatični!
Skrbita me predvsem surova človeška sebičnost in izkoriščanje demokratičnih izhodišč.
Odpri galerijo
Upad empatije v zadnjih dneh je mučno gledati. Ustvarjamo si vsak svoj geocentrični mehurček. Foto Reuters
Vse težje je. Pa ne sama karantena zaradi covida – roko na srce, večina od nas je ustvarila nov ritem življenja, s katerim shajamo, če si le dopustimo. Vse težje je kritično procesirati poplave (dez)informacij in v stihiji izgubljamo zdravo pamet.
Skrbita me predvsem surova človeška sebičnost in izkoriščanje demokratičnih izhodišč. Zdi se, da si postavljamo nove vrednote, kot so kava v Portorožu, dostop do avtopralnice in imetje celotnega domačega seta za gel nohte. Veseljačenje sokrajanov ob vzklikih »na zdravje« se od zdaj sliši le še hinavsko. Za svoje nove potrebe brezbrižno zapostavljamo zdravje sebe in drugih. Še bolj me preseneča dejstvo, kako zelo lahko politična podlaga izrodi interpretacijo situacij, ki se odvijajo pred našimi očmi. Iščemo dlako v jajcu, da bi upravičili osebna stališča.
Zdi se, da je populacija večinsko dojela, da imajo kot neogrožena skupina varnostni mehanizem, ki je nič drugega kot njihovo splošno dobro stanje organizma. Izkoriščajo dejstvo teoretične neranljivosti za lastno egoistično vedenje – bodisi s finančnega vidika bodisi nezmožnosti dojemanja resnosti situacije ali preprosto neizmerne potrebe po samopotrditvi v svetu socialnih omrežij. Ne znamo več narediti koraka nazaj, da bi videli širšo sliko, le marširamo v predpostavke, ki niso vedno preverjene. V nas veje strah; tak ali drugačen – strah pred boleznijo ali strah pred kaznijo. Narava naših bojazni razkriva, kdo v resnici smo in kaj so naše življenjske prioritete. Mi sami sebi postajamo okupator. Nikakršna politika, dnevne novice ali socialna omrežja … Mi smo tisti, ki samim sebi ustvarjamo sfero, v kateri izgubljamo orientacijo in ne znamo več manevrirati med tistim, kar je nagonsko, in tistim, kar je racionalno.
Sprejemam dejstvo, da je za določen delež populacije pomembnejše hedonistično izživljanje ali strankarsko poveličevanje. Ne sprejemam pa vse te gmote sebičnosti, ki se zgrinja nad ranljivimi. Ne sprejemam, da ne znamo več raziskovati, preveriti informacij, poiskati legitimnih virov, da ne znamo več spoštovati kulture izražanja in spoštovanja do sočloveka. Ne sprejemam izkrivljanja resnic, katerega manevri izhajajo iz popolnoma nestrokovnih, izključno političnih in sebičnih podlag. Življenje postaja tako zelo majhno. Vsaka smrt, ki bi lahko bila preprečena ali z vladnimi ukrepi ali z našim osebnim ravnanjem, pa ni bila, je preprosto tragična.
Kar je daleč od nas, očitno ne boli. Upad empatije v zadnjih dneh je mučno gledati. Ustvarjamo si vsak svoj geocentrični mehurček, v katerem spuščamo gnev nad vsakim poskusom varovanja zdravja populacije. Biti del družbe, ki s tujimi rokami lovi strupenjače, je nizkotno in obenem srhljivo, saj se počasi odpirajo poti v nova zavezništva in v drugačno družbo na osebni ravni. Oblikovale se bodo skupine s podobnimi prepričanji, ki so začela rahljati še tako močne vezi.
Naj vaš mehurček ne bo okupiran. Naj bo svoboden, razumski in empatičen!
Skrbita me predvsem surova človeška sebičnost in izkoriščanje demokratičnih izhodišč. Zdi se, da si postavljamo nove vrednote, kot so kava v Portorožu, dostop do avtopralnice in imetje celotnega domačega seta za gel nohte. Veseljačenje sokrajanov ob vzklikih »na zdravje« se od zdaj sliši le še hinavsko. Za svoje nove potrebe brezbrižno zapostavljamo zdravje sebe in drugih. Še bolj me preseneča dejstvo, kako zelo lahko politična podlaga izrodi interpretacijo situacij, ki se odvijajo pred našimi očmi. Iščemo dlako v jajcu, da bi upravičili osebna stališča.
Zdi se, da je populacija večinsko dojela, da imajo kot neogrožena skupina varnostni mehanizem, ki je nič drugega kot njihovo splošno dobro stanje organizma. Izkoriščajo dejstvo teoretične neranljivosti za lastno egoistično vedenje – bodisi s finančnega vidika bodisi nezmožnosti dojemanja resnosti situacije ali preprosto neizmerne potrebe po samopotrditvi v svetu socialnih omrežij. Ne znamo več narediti koraka nazaj, da bi videli širšo sliko, le marširamo v predpostavke, ki niso vedno preverjene. V nas veje strah; tak ali drugačen – strah pred boleznijo ali strah pred kaznijo. Narava naših bojazni razkriva, kdo v resnici smo in kaj so naše življenjske prioritete. Mi sami sebi postajamo okupator. Nikakršna politika, dnevne novice ali socialna omrežja … Mi smo tisti, ki samim sebi ustvarjamo sfero, v kateri izgubljamo orientacijo in ne znamo več manevrirati med tistim, kar je nagonsko, in tistim, kar je racionalno.
Sprejemam dejstvo, da je za določen delež populacije pomembnejše hedonistično izživljanje ali strankarsko poveličevanje. Ne sprejemam pa vse te gmote sebičnosti, ki se zgrinja nad ranljivimi. Ne sprejemam, da ne znamo več raziskovati, preveriti informacij, poiskati legitimnih virov, da ne znamo več spoštovati kulture izražanja in spoštovanja do sočloveka. Ne sprejemam izkrivljanja resnic, katerega manevri izhajajo iz popolnoma nestrokovnih, izključno političnih in sebičnih podlag. Življenje postaja tako zelo majhno. Vsaka smrt, ki bi lahko bila preprečena ali z vladnimi ukrepi ali z našim osebnim ravnanjem, pa ni bila, je preprosto tragična.
Kar je daleč od nas, očitno ne boli. Upad empatije v zadnjih dneh je mučno gledati. Ustvarjamo si vsak svoj geocentrični mehurček, v katerem spuščamo gnev nad vsakim poskusom varovanja zdravja populacije. Biti del družbe, ki s tujimi rokami lovi strupenjače, je nizkotno in obenem srhljivo, saj se počasi odpirajo poti v nova zavezništva in v drugačno družbo na osebni ravni. Oblikovale se bodo skupine s podobnimi prepričanji, ki so začela rahljati še tako močne vezi.
Naj vaš mehurček ne bo okupiran. Naj bo svoboden, razumski in empatičen!
