Bolniki ne potrebujejo ideološkega vrtinca

Obstajajo trije načini reševanja problemov v zdravstvu, in sicer pragmatičnost, realizem in strategija, in to predvsem brez ideoloških floskul.

Pragmatičen pristop je, da ne težiš k idealu, ampak delaš to, kar je izvedljivo. Nato je realizem, ko upoštevaš dejanske omejitve (čas, sredstva in interese). Na osnovi lastnih izkušenj trdim, da imajo (ali smo imeli) zdravniki v številnih javnih zavodih dovolj časa, da lahko hodijo delat (ali smo hodili) tudi zunaj svoje matične ustanove, ne da bi trpelo delo v njih.

Tako smo delali številni zdravniki na Golniku in tudi v UKC Ljubljana. Moji ustanovi sta celo spodbujali delo pri drugih delodajalcih, kar je bilo navsezadnje zanju tudi koristno, ker smo vanju pošiljali bolnike, ki jih na »periferiji« zaradi omejenih možnosti pač ne moreš »obdelati«. Res je, da težke medicine ne moreš izvajati v ustanovi, kjer si sam, in še to omejen čas.

A s strpnim dialogom ter seveda nadzorom bi se dalo marsikaj delati bolj racionalno. Kakšni sta prednost in korist za bolnika, če ga tudi v bolnišnici obravnava zdravnik, ki bolnika pozna in mu bolnik tudi zaupa, si tisti, ki imajo toliko pripomb na delo zdravnikov zunaj matičnih ustanov, niti ne predstavljajo.

Mednje žal sodijo tudi nekateri zdravstveni delavci, ki verjetno niso nikoli veliko delali v osnovnem zdravstvu ali pa so že pozabili, kako je delati na »prvi bojni črti«. Da o politikih raje ne govorim, ker oni toliko poznajo razmere v zdravstvu, kolikor so ga osebno potrebovali, in še takrat so si našli bližnjice.

Kar se sredstev tiče, pa mnogi javni zavodi in zasebniki razpolagajo s toliko opreme, da bi lahko obravnavali bistveno več bolnikov. Zato je prav neverjetno, kakšna je samo gospodarska škoda, ker je oprema tako malo izkoriščena, da škode, ki jo utrpijo bolniki, sploh ne omenjam.

Umetnost možnega pa je tudi strategija pri iskanju najboljših rešitev v neidealnih razmerah. In dokler se bomo slepili s tem, da je vztrajanje pri nekih idealnih, da ne rečem utopičnih ciljih možno, se ne bomo premaknili k izboljšanju razmer, ki jih vsi pričakujemo in upravičeno tudi zahtevamo. Zapadli smo v nekakšen ideološki vrtinec in boj proti nosilcem zdravstvene dejavnosti, ki ne koristi nikomur, ne politiki, še manj bolnikom.

***

Marjan Fortuna, Kranj