Da ne bi ponavljali napak naših prednikov

V vsaki (demokratični) družbi je nemogoče spregledati ali utišati neprestana vrednotenja spomenikov, umetniških del (in predvsem njihovih avtorjev) ter zgodovinskih osebnosti, saj naše dojemanje vrednot in védenje o zgodovinskih dejstvih ni statično. S podobnimi izzivi – katere spomenike obdržati in katere umakniti – se sooča celoten svet. Po protestih Black Lives Matter so se dogajale množične odstranitve kipov v ZDA; pa tudi v Veliki Britaniji in drugod po Evropi in svetu.

Kaj nam res sporoča vandalizem nad Titovim kipom

Zdi se, da je prava pot nekje vmes – med defenestracijo problematične preteklosti in brezkritičnim čaščenjem simbolov polpretekle zgodovine. Ob obiskih tujih muzejev me vedno najbolj prepriča razstavljena umetnina z osnovnimi informacijami na osrednji tabli – in dodatno oznako druge barve, ki vizualno izstopa, ki o razstavljenem vzpostavi nov, zgodovinsko pretresen kontekst. Odstranjevanje spomenikov in umikanje v muzeje destabilizira osnovni koren besede spomenik – spomin. Beseda ne nosi niti pozitivne niti negativne konotacije – temveč vso kompleksnost spominjanja, ki je zlasti ob subjektivnem pogledu s časovno distanco vse bolj megleno in prirejeno. In ravno ta distanca je problematična za nekritične in zgodovinsko necelovite poglede na preteklost – z ene in druge strani.

Ne moremo govoriti o filmu Rojstvo naroda (1915, D. W. Griffith), ne da bi govorili o rasistični podstati – a lahko hkrati govorimo o umetniški vrednosti, ki jo film ima. Ne moremo govoriti o Heglu, ne da bi govorili o njegovi povezavi z nacističnim režimom – a tudi razširitvi filozofskega polja, ki jo je prispeval. Ne moremo govoriti o Titu, ne da bi govorili o povojnih pobojih, Golem otoku – a tudi medvojnemu vodenju partizanskih skupin, ki so pomembno prispevale k osvoboditvi. In, seveda, ne moremo govoriti o Marku Rupniku, ne da bi govorili o očitanih spolnih zlorabah in čustvenih izsiljevanjih – četudi lahko govorimo o umetniški vrednosti njegovih mozaikov.

Zato: razmišljajmo, kakšni arhitekturni in vsebinski posegi lahko ohranijo (nekatere) javne spomenike, ki pomembno zaznamujejo in obeležujejo našo zgodovino in kolektivni spomin – in jim namesto enoznačnosti dodajo poglobljeno razumevanje in celovit, kompleksen pogled na svet, ki je temelj mirnega sobivanja – predvsem zato, da ne bi ponavljali napak naših prednikov.

***

Aljaž Bastič, Litija