Delo po upokojitvi bi moralo biti dovoljeno in plačano enakovredno delu mlajših

V odličnem, sociološko in ekonomsko obarvanem članku dr. Boris Cizelj in dr. Stane Pejovnik poudarjata pomen zdravega staranja za upokojence in za družbo. Obenem pokažeta pomen in smiselnost nadaljevanja intelektualne in/ali fizične aktivnosti posameznika, ki v tem obdobju bolj kot kdaj koli prej potrebuje izzive in cilje, kar opredeljujeta kot pogoj za njegovo staranje. Na drugi strani pa je prav zato zdrav »starostnik« tudi potreben doprinos k družbenemu razvoju in javnemu zdravju. Oboje velja za različne dejavnosti biološko raznolikih starejših, tako v psihofizičnih in zdravstvenih karakteristikah, izobrazbi, sposobnostih ter družinskem in socialnem okolju. Kako daleč smo v Sloveniji, predvsem v primerjavi z razvitimi zahodnimi državami, pa tudi z državami Daljnega vzhoda? Opozarja pa, da nas politična ekonomija z napačnimi izhodišči straši, da je dolgoživost le zdravstveni strošek. A to postane le, ko »dodatna« leta življenja nimajo družbenega smisla in načina, kako bi lahko prispevala k srečni, solidarni in uspešni družbi. Dodajam še, da politika s tem spodbuja medgeneracijska trenja namesto dogovora v smislu komplementarnosti prispevka obeh generacij k razvoju slovenske družbe: v znanosti in tehnologiji npr. je ta v prenosu izkušenj ter vrednot starejših na eni strani in kreativnost ter pogum mladih za inovativne rešitve na drugi.

Živimo dlje. Ali živimo tudi bolje?

Naj omenim le tri področja, ki nujno potrebujejo spremembe, med prvimi je sicer nova pokojninska zakonodaja: ta je zakonodajo zamrznila v dogmi »socialne države«, in sicer najprej s tem, da zbrane pokojninske prispevke ponovno podržavi. Na kratko: pokojnine ne odražajo individualnega deleža vlaganj prispevkov (plačnih odtegljajev) posameznikov do upokojitve, temveč se ti povprečijo, kot to določi Zpiz, da torej zagotovi določene razrede in deleže za vse »dostojne pokojnine«, tako imenovane »preživnine«. S tem se vsi prispevki solidarnostno porazdelijo med najvišje in najnižje, k »socialni državi« torej prispevamo upokojenci sami in ne država! Nadalje, poleg starostne se iz tega sklada plačujejo tudi invalidnine in s tem rešujejo tudi zdravstveni problemi, ki naj bi jih kril državni proračun za zdravje?

Prof. dr. Tamara Lah Turnšek, zaslužna znanstvenica Nacionalnega inštituta za biologijo. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Delo po upokojitvi bi moralo biti dovoljeno in plačano enakovredno delu mlajših, seveda obdavčeno v polnem obsegu, kar tudi prispeva v državno blagajno. Država je že pred leti določila starostno mejo, ko človek družbi ni več potreben, ter si izdelala računovodske kazalce za predalčke (izobrazba in leta plačevanja prispevkov državi), kamor razvršča upokojence, najprej glede na rojstno letnico. Iz meni nerazumljivih razlogov tako predpisuje krajšo delovno dobo ženskam (kot dobrodošli »bonus« zgodnje upokojitve, verjetno zaradi potreb po neplačani skrbi za družinske člane, vnuke?) kakor moškim, verjetno družbi/službi bolj potrebnim, čeprav je njihova povprečno krajša dolgoživost statistično dokazana.

Alternativno bi bilo treba pokojninske pogoje personalizirati glede na posameznikove sposobnosti in osebne odločitve. Socialna država naj poskrbi za izravnavo najnižjih pokojnin iz javnih davkov, aktivnim upokojencem pa omogoči in spodbuja nadaljnje delo. S tem bi država povečala tudi dodano vrednost dela mlajših upokojencev (med 60. in 79. letom starosti).

Demografski sklad: 20 milijard, ki bi jih lahko takoj izkoristili

Zdravstvo: nesporno in dokazano dejstvo je, da je dolgoživost rezultat hitrega razvoja medicine, ved o življenju ter sodobne gerontologije, ki prispeva k poznavanju in skrbi za čim bolj zdrav, a neizogiben proces biološkega staranja. Gerontološke klinike po svetu ne le da razvijajo načine zdravljenja bolezni, ki se pogosteje pojavljajo v oslabelem, starajočem se organizmu, kot so npr. rak, nevrodegenerativne in presnovne bolezni, temveč skrbijo tudi za preventivo. Ta temelji na danes znanih ukrepih zgodnjega odkrivanja, diagnostike in posebne skrbi za zdrav življenjski slog. Ker posebnih tovrstnih klinik v Sloveniji nimamo, bi lahko del teh nalog prevzela družinska medicina z določenimi sistematičnimi pregledi, kar je na splošno zaradi kadrovske in finančne preobremenjenosti neizvedljivo, čeprav nekaj tovrstnih zgledov imamo. Žal je stanje tem trendom ravno nasprotno: zdravstvena in socialna politika starejše obravnavata prepozno, pretiran poudarek dolgotrajni oskrbi namesto mnogo cenejši preventivi pa se kljub temu še vedno nerazumljivo zelo slabo uresničuje.

Demografija: nesmrtnost – tisočletja skrita želja človeka se v 21. stoletju tej utopiji približuje s podaljševanjem življenjske dobe, zato se srečujemo z globalnim naraščanjem prebivalstva, ki zaradi nepremišljenega izkoriščanja naravnih virov s posledičnimi prehitrimi podnebnimi spremembami ogroža svoj lastni življenjski prostor na planetu. Tehnologije energetskih virov za vedno večje energetske potrebe okoljskega odtisa prebivalstva tega zelo verjetno ne bodo mogle rešiti, tako globalno kot seveda tudi lokalno v Sloveniji. Zato je naravna rešitev zmanjševanje naraščanje prebivalstva – rodnosti. Rodnost v razvitih državah Zahoda in Daljnega vzhoda samodejno upada že desetletja. V Sloveniji pojav beležimo že od osemdesetih let prejšnjega stoletja. Z biološkega stališča se mi fenomen ne zdi tako presenetljiv, saj je človek vrsta homo sapiens, tako s prenaseljenostjo planeta in obenem s pospešenim razvojem tehnologij, ki brezobzirno obremenjujejo naravno okolje, prekoračil že šest meja od devetih, ki omogočajo ravnotežje življenjskih pogojev na planetu Zemlja; to se kaže med drugim v podnebnih spremembah kot tudi splošnem upadu biodiverzitete, katere le en del je človek, ki temu trendu, po nekaterih hipotezah, nezavedno in nepovratno sledi z omejevanjem reprodukcije.

***

prof. dr. Tamara Lah Turnšek, zaslužna znanstvenica Nacionalnega inštituta za biologijo