Država kot aparat v službi naroda

Ddr. Neven Borak je kritično presojal tri naše sedanje družbenoekonomske razvojne vizije – (neo)liberalistično vizijo iz predloga zakona o interventnih ukrepih ter bolj realistični družbeno kontrastni viziji med programom Gospodarske zbornice in Svetom za razvoj na SAZU. S katerima država stoji na razpotju: ali bomo sledili programu »Made in Slovenia«, ki družbeni razvoj utemeljuje s produktivnostjo in izvozno konkurenčnostjo; ali pa bomo sprejeli vizijo, ki temelji na raziskavah temelječih inovacijah – »Invented in Slovenia«?

Znižanje davkov ni razvoj: interventni zakon namesto strategije prinaša iluzijo

Z vsemi tremi razvojnimi vizijami se prepeta družbenoekonomska vloga sodobne države, ker po Boraku »gospodarstvo ne obstoja brez države, pravo ne obstoja brez javne oblasti, trg ne deluje brez institucij, podjetništvo ne uspeva brez izobraženih ljudi, infrastrukture, zdravja, pravne varnosti in vsaj minimalne družbene kohezije. Vse to ni (in ne sme biti ceteris paribusov, op. V. M.) luksuz, ki ga lahko prižigamo in ugašamo glede na fiskalno (zmanjševanje davščin) modno sezono!«

Gre torej za družbenoekonomsko vlogo in odgovornost avtonomnih podjetnikov in predvsem državnikov, da z ex-post profitno motiviranimi tržnimi in ex-anate planskimi neprofitno motiviranimi koordinacijskimi mehanizmi rešujejo družbeno ekonomske probleme, kaj, koliko, za koga in kako uporabljati družbeno omejene produkcijske faktorje? Gre za mešane tržno-planske oziroma plansko-tržne gospodarske sisteme, ki konvergirajo in tendenčno uresničujejo transformacijo gospodarske rasti v družbenoekonomski razvoj. In to s sprotnim odpravljanjem ali vsej blaženjem blagovnih in družbenih nasprotij in protislovji, ki zavirajo družbeni razvoj in povzročajo gospodarske, finančne, imperialistične – vojne, ekološke in druge krize. Te se povezujejo z aktualno družbenoekonomsko (neo)liberalistično paradigmo monopolističnega in imperialističnega gospodarjenja – s fevdalizacijo razvitejših in z (neo)kolonizacijo gospodarsko manj razvitih držav.

Poslanci bodo odločali o nedopustnosti referenduma

Prav sodobna (neo)imperialistična paradigma gospodarjenja namreč vodi v Borakov »razvoj brez smeri«. Izsilile so jo finančne oligarhije z deregulacijo in liberalizacijo ter s privatizacijo in denacionalizacijo gospodarstva. Z njimi so družbeno neodgovorni neavtonomni oblastniki odpravili obetavno J. M. Keynes-Th. Rooseveltovo reformo monopolnega kapitalizma, ki so jo kot obetavno skupaj z geslom »nikoli več vojne« svojim članicam priporočili v OZN. Avtoriteta OZN pa z vetom imperialistično vplivnih držav v varnostnem svetu OZN čedalje bolj slabi. Zaradi tega smo soočeni s kršenjem človeških pravic in mednarodnih pravnih norm ter genocidnimi vojnimi spopadi.

Družbenoekonomska vloga sodobne države, ki naj bi odpravljala ali vsaj blažila družbena nasprotja in protislovja, naj bi se torej s protikeynesijansko reformo državnega kapitalizma zreducirala na liberalistično vlogo države kot »nočnega čuvaja«. S to redukcijo, ki so jo uresničili od finančnih oligarhij odvisni nosilci oblasti in gospodarjenja, pa so se zaostrila in poglobila družbena nasprotja in protislovja, ki torej kličejo po ponovni vsaj Keynes-Rooseveltovi reformi imperialističnega monopolnega kapitalizma, ki jo morajo spodbuditi od sodobnih finančnih oligarhij neodvisni družbeno odgovorni nosilci oblasti in gospodarjenja.

Skratka, država kot represivni aparat v rokah vladajočega razreda se mora spremeniti v aparat v službi naroda – ljudskih množic, ki s primarnimi produkcijskimi faktorji, ki jih nudi zemlja (mati) in jih z delom plemenitijo ljudje (očeti), ki ustvarjajo bogastvo narodov – družbeno blaginjo.

***

Viljem Merhar, Ljubljana.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.