Dvojno zaračunavanje, nepotrebne storitve in razočaranje nad koncesionarji

Spoštovana kolegica Helena Mole, 25. marca ste odgovorili na moj prispevek v rubriki Gostujoče pero.

Vaše delo pediatrinje dokaj dobro poznam. Ga iskreno cenim. Precej dobro poznam delo tudi nekaterih drugih kolegic pediatrinj iz zdravstvenih domov in iz koncesijskih ambulant. Tudi njihovo delo iskreno cenim. Zato z velikim veseljem spremljam uspehe njihovega dela na številnih področjih zagotavljanja zdravja otrok in mladostnikov tako doma kot v mednarodnih razmerah.

In zato sem bila vesela, ko je gospa Jasna Kontler intervju z menoj 10. 10. 2023 naslovila Slovenci smo lahko ponosni na svojo pediatrijo. Žal mi je, da ste moje pisanje razumeli kot napad na koncesionarje in zato zavzeli držo prizadetosti, ki pa daje mojim izjavam zelo drugačen pomen.

Že v prvem odstavku mi očitate »posploševanje posameznih nekonkretiziranih primerov …, ki ne omogočajo presoje dejanskega stanja«. Pravičništvo ali poskus diskreditacije mojih konkretnih izkušenj? Ne vem.

Zaradi portala zVem imajo upravne enote več dela

Razpišete se o zakonskih določilih, ki jih morajo spoštovati koncesionarji. Pa tudi o odgovornosti vodstva UKC. Z zapisanim se strinjam. Moj zapis pa je izključno polemiziral dejstvo, da je šlo v opisanem primeru mojega pacienta za dvojno zaračunavanje storitve. Koncesionar je dobil plačilo staršev in ZZZS.

V nadaljevanju polemizirate moj zapis o konkretnem spodbujanju pacientke k dodatnim (nepotrebnim) storitvam. Mnenja ste, da »v takšni obliki ostaja na ravni anekdote«. Ja, tudi s tem se strinjam. Že vse od osnovne šole izhajam v svojih zapisih iz svojih konkretnih zgodb. Da je taka odločitev prava, so mi potrdile tudi moje strokovne izkušnje.

Delo na področju zasvojenosti me je vodilo v stik s člani (svetovnih) organizacij AA in NA in v zadnjih letih še Al Anon (svojci in prijatelji alkoholikov). Tam sem se naučila pravega pristopa k skupnosti, v katero želim biti enakovredno sprejeta.

V taki skupnosti si »delimo izkušnje, moč in upanje«, pa naj bo to moja družina, moja vas, organizacija, za katero delam, ali pa moja država. Te strukture so me utrdile tudi v izvajanju »neustrašne moralne samoinventure«. Čeprav je že pred desetletji mož pokomentiral, da tako samokritičnega človeka še ni srečal.

Bolniške spet rekordne, odsotnosti zaradi nege enkrat več kot pred desetletjem

Zapišete tudi: »Zakon o zdravstveni dejavnosti že od leta 2017 določa, da koncesije ni mogoče podeliti, če lahko določen program zagotovijo zdravstveni zavodi« in še, da je »nekorektno ustvarjati vtis o povezavi koncesionarjev s proticepilskimi stališči«.

K prvemu delu izjave dodajam, da je privatizacija v zdravstvu začela teči že več kot desetletje prej. V letih 2005 in 2006 je bila z razpravami v DZ opredeljena kot »divja« – tudi s podelitvijo 50 koncesij brez razpisa. Med njimi je bila tudi koncesija za kirurško dejavnost takratnemu svetovalcu ministra za zdravje in nekdanjemu predsedniku ZZS. S te pozicije je v eni od regij tudi zavrnil pobudo zdravnikov primarne ravni za dvig plač z utemeljitvijo, da itak dobro služijo z dežurstvi – pričevanje kolegice pediatrinje, pobudnice teh pogovorov.

No, pa nazaj h koncesijam. Razpravo o nepravilnostih pri njihovem podeljevanju je v DZ leta 2005 sprožil takratni svetovalec vlade za reforme na področju zdravstva, ekonomist Mićo Mrkaić. O tem lahko berete na RTV SLO ali 24ur.com za dan 24. oktober 2005.

Drugi del najinega nesporazuma pa se tiče izključno moje ne le velike žalosti, ampak tudi globokega razočaranja nad tem, da je v Sloveniji preko politično aktivne kolegice koncesionarke proticepilstvo ponujeno celo kot politična opcija. Pa tudi zahteva po izstopu Slovenije iz Svetovne zdravstvene organizacije, katere jasna strategija v skrbi za zdravje ljudi po vsem svetu je ustvarjanje struktur v smislu zdravstvenih domov.

Zdravstvo: dodatni davki, krčenje posegov, odprava zavarovanja po partnerju

V svojem zapisu opozarjate na »neimenovano poročilo iz ZDA, iz katerega naj bi izhajali slabši izidi zdravljenja v okoljih, kjer izvajalci niso v lasti zdravnikov«. V resnici sem opisala samo raziskavo o primerjavi urgentnih služb.

Po vaše »neimenovani vir« je portal KevinMD.com, Social media's leading physician voice. Prinaša odlične prispevke, med drugimi tudi o tem, kako zdravniki v ZDA zapuščajo svoj poklic zaradi izgorelosti pa tudi zaradi razočaranja, ki ga doživijo ob predanem zdravljenju svojih pacientov, kadar ti po uspešni ozdravitvi bankrotirajo, ker njihova zavarovalnica prav tistega posega ne krije. Vredno branja.

Zmotila vas je tudi beseda »nekateri« koncesionarji. Zapisala sem jo ob dejstvu, da poznam tudi med koncesionarji nekatere zdravnike, ki predano sodelujejo z organizacijami pacientov, kakor poznam nekatere tudi v zdravstvenih domovih.

* * *

Vsak od nas, ki si prizadevamo za izboljšanje našega zdravstva, je vesolje v malem. S svojo genetiko, svojimi izkušnjami iz preteklosti in sedanjosti pa tudi s svojimi pričakovanji. Ta so si, kot vse drugo prej našteto, prav tako različna.

Zdravstvena reforma ne obstaja, zdravstvo se mora spreminjati vsak dan

Če naj bo Slovenija še naprej demokratična skupnost in če taka sploh še lahko (p)ostane, bi si morala prizadevati za vzdržen in solidaren javni zdravstveni sistem.

Naloga MZ in ZZZS, ki zagotavljata zakonodajo, je pri tem zelo zahtevna. Predvsem pa je ustreznost zakonodaje vse kaj drugega kot zgolj omogočanje plačevanja storitev iz javnih sredstev kateremukoli izvajalcu. Sistem zdravstva je pač zahteven sistem.

Oblikuje ga povezava dejavnikov, na katere vplivajo kulturno-zgodovinske danosti in ideologije pa tudi pretekle, sedanje in v končni fazi še bodoče politike in vplivi. V absurdu, pa vendar resno in na podlagi tudi najinih zapisov bi nalogo reforme zdravstva lahko naslovili kar: Kako sistem javnega zdravstva zagotoviti na način, da ga zaščitimo pred zdravniki, bolniki in politiki.

S spoštovanjem vas lepo pozdravljam!

***

prim. Jasna Čuk Rupnik, pediatrinja, Dutovlje.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.