Evropsko priporočilo za pospešitev večjezičnosti z esperantom
V preteklih dveh letih je v okviru konference o prihodnosti Evropske unije (EU) prišlo okoli 17.000 predlogov in pobud. Med temi je tudi več tisoč pobud za spremembo komunikacijske politike. Lani je v odboru za kulturo in izobraževanje v evropskem parlamentu svoje poročilo predstavila tudi posebna »komisija za raziskavo večjezičnosti in lastne komunikacijske politike« (PE 699.648). Poročilo oziroma študija obsega 150 strani, sodelovala pa je vrsta univerz, ustanov in posameznikov. V zaključnem delu dokumenta je med priporočili za pospešitev večjezičnosti tudi točka 7.6, kjer komisija ugotavlja »znatno in hitro izboljšanje znanja tujih jezikov s prvim učenjem izbrane količine logičnega živega jezika, kot je esperanto«.
Tudi sicer je v poročilu nekaj pomembnih in (ne)znanih ugotovitev, kot na primer: ena tretjina državljanov štiriindvajsetih držav EU govori le svoj materni jezik; v EU ni skupnega jezika, ki bi ga večina prebivalstva govorila na dobri ravni; šele tristranska uporaba francoščine, nemščine in angleščine zajema okrog 60 odstotkov prebivalcev; kljub formalnemu zagotavljanju enakopravnosti vseh jezikov dejansko absolutno prevladuje angleščina itd. Skratka, poročilo dovolj strokovno in vsebinsko potrjuje znano dejstvo o nadvladi angleščine ter zavedanje, da je to stanje nesprejemljivo za prihodnost EU. Kot osnovo za spremembo pa predlaga rešitev »1 + 2«, kar pomeni učenje maternega jezika in nato dveh tujih jezikov.
Žal pa ta predlog odpira več vprašanj kot pa poti k rešitvi, na primer: katera dva tuja jezika, zakaj nameniti 4000 ur tujim jezikom (če vemo, da je za učenje enega tujega jezika potrebnih okoli 2000 ur), kaj je z jeziki manjšin, kako se uresničuje prevajanje, če vemo, da imamo s sedanjim formalnim številom jezikov več kot 400 prevajalskih dvojic, predvsem pa – ali ni druge izbire ter poti?
Propedevtična lastnost mednarodnega jezika esperanta je le ena od njegovih znanih prednosti. Propedevtična lastnost jezika pomeni, da njegovo učenje kot uvodnega tujega jezika zelo pospeši poznejše učenje drugih tujih jezikov. V primeru esperanta je to zaradi njegove logične sestave ter enostavnosti že nekajkrat dokazano. Prav v našem delu Evrope je med leti 1970-1973 potekal Pedagoško didaktični eksperiment (PDE) poučevanja esperanta vzporedno s tujim jezikom v prvi skupini in brez esperanta v drugi skupini. Triletni eksperimentalni pouk je zajel pet držav (Avstrija, Bolgarija, Italija, Jugoslavija in Madžarska) z okrog 500 učenci. Sodelovale so šolske ustanove (v Sloveniji Zavod za šolstvo RS), strokovno je pouk vodila Univerza Eötvös Loránd iz Budimpešte, pokrovitelj je bila Mednarodna zveza učiteljev esperanta (ILEI), usklajevanje in organizacijo pa je vodila Zveza esperantistov Slovenije z usklajevalnim odborom v Mariboru. Meritve, ki so potrjevale propedevtične vrednosti esperanta, so se izvajale dve leti, tretje pa le delno zaradi smrti dveh nosilcev eksperimenta, in sicer dr. Petra Zlatnarja in prof. dr. Istvana Szerdahelyija. Eksperiment se je zaključil leta 1974 z enotedensko mednarodno šolo v Primoštenu pod pokroviteljstvom jugoslovanske Unescove komisije. Mednarodne šole v esperantu se je udeležilo okoli 80 učencev ter 30 učiteljev iz treh držav. Dopoldne je potekal pouk v štirih mešanih razredih v šestih predmetih (splošnih, kot je poznavanje mednarodnih organizacij OZN, Unesco, Unicef ..., ter strokovnih, kot so matematika, glasba, umetnost, zemljepis ...). Čez nekaj let je eksperiment ponovila druga skupina držav, strokovno ga je vodila Univerza Paderborn. Rezultati primerjalnih meritev so bili enaki kot v prvi skupini.
V Sloveniji je posebna delovna skupina na osnovi zgoraj omenjenih rezultatov, na osnovi razširjenega programa Erazmus + in na osnovi lastnih izkušenj izdelala samostojni računalniški večjezični učni program. Imenuje se »Pospeševalnik večjezičnosti«, kot projekt ga je financirala EU, dosegljiv pa je na internetnem naslovu lernu.net/multlingva akcelilo.
In kaj pomeni to priporočilo za prihodnost EU? Nedvomno je mednarodni jezik esperanto po daljšem času (pred tem sta ga priporočili dve Unescovi resoluciji) priporočen v pravem trenutku na pravem mestu; ustanove EU, predvsem pa njeni državljani, pa bodo dobili priložnost za poglobljen razmislek o komunikacijski politiki EU. Njena prihodnost zagotovo ne more ostati sedanja nadvlada angleščine ter diskriminacija vseh ostalih jezikov. Formula »1 + 2« je politični kompromis, ki pa ne rešuje problema diskriminacije jezikov, še manj pa možnost enakopravnega sporazumevanja državljanov EU. Toliko bolj pa je potreben razmislek o uporabi esperanta kot drugega skupnega jezika v EU in v svetu.
