Genocid v Gazi, tišina v Bruslju

Malce z zamudo, a vendar. Odzivam se na poučen in prepotreben prispevek dr. Boža Cerarja, ki je med najbolj znanimi imeni domače diplomacije, o tem, kako se svetovna skupnost vede do mednarodnega prava. Naj takoj povem, da ga skoraj v celoti podpišem, saj na to, kar trdi dr. Cerar, sam opozarjam že vrsto let, najbolj konstantno od prvih sankciji EU proti Rusiji po agresiji 24. februarja 2022 na Ukrajino, ki niso sledile temu, kar smo bili videli 2003. leta ob še bolj spornem, s povsem zlaganimi motivi, napadu Združenih držav Amerike na Irak. Še huje, takrat je dober del EU, s Slovenijo vred, sodeloval v koaliciji voljnih, ki je to nezakonito dejanje podpirala.

35 let slovenske diplomacije: med uspehom in izgubo kompasa

In danes, po več kot 20 letih, ni nič drugače. Kaznujemo s pravcato ofenzivo sankcij in poskusov mednarodne osamitve Rusijo, ker z okupacijo dela Ukrajine in nenehnimi napadi nanjo krši mednarodno pravo in ustanovno listino Združenih narodov, zaveznicam ZDA in Izraelu pa dopuščamo, da to isto pravo dobesedno cefrata. Genocid Palestincev v Gazi, njihov izgon z Zahodnega brega, potem ko so bile vse resolucije svetovne organizacije o nezakonitosti tega početja poteptane, agresija na Iran in na Libanon, samo ameriška na Venezuelo, Trump pa napoveduje še prevzem shirane Kube, vse to v eklatantnem nasprotju s pravili mednarodnega reda, motijo Evropo le toliko, da tu pa tam kdo zaviha nos. Pa še to raje zakrije z roko, da bi le ameriški despot tega ne opazil. Edini Evropejec, ki ni le zavihal nosu, ampak Trumpu jasno povedal, kar mu gre, in mu prepovedal uporabo oporišč na ozemlju svoje države za napade na Iran, je bil španski premier Sanchez. Res, tudi nemški kancler Merz je glas dvignil, a ne tako kot kolega iz Španije, da bi agresijo na Iran nedvoumno obsodil – le skritiziral jo je. Pa še najbolj mili odziv Evropske unije, da bi ne ostali le pri slabi volji posameznikov do početja Netanjahuja in Trumpa, poziv Španije, Irske in Slovenije k začasnemu suspenzu pridružitvenega sporazuma z Izraelom zavoljo kršenja njegovega 2. člena, ki utemeljuje sodelovanje na spoštovanju človekovih pravic, v Bruslju ni šel skozi. Škandalozno!

Pravila mednarodnega prava veljajo le za nasprotnike

Ob dnevu Evrope je naša evropska komisarka Marta Kos, ki se je v Ljubljani udeležila praznovanja dneva Evrope, dejala, kako se ji »zdi pomembno, da ko nas napadajo z Vzhoda (beri Rusija) kot z Zahoda (beri ZDA), držimo skupaj«, ob zavedanju, da »to, kar imamo, ne pride samo od sebe oz. da moramo našo demokracijo in naše vrednote braniti«. Lepa izjava, toda po svojem tudi bizarna, površna, nedorečena in nenačelna. Kaj je kot del ekipe Ursule von der Leyen v tem smislu, odkar je v Bruslju, sama storila? Soglašala z ukrepi proti »napadalcem z Vzhoda«, nisem pa slišal njenega glasu, da bi enako ravnali do »napadalcev z Zahoda«.

Mednarodno pravo ni mrtvo, le spoštuje se ga selektivno, pravi dr. Cerar, pri čemer dodaja, da njegove kršitve niso posamični eksces, temveč sistemski pojav. Če je temu tako, se celotnemu mednarodnemu redu piše najhuje. Umira in se ugaša na obroke in podnebju nimamo kaj pripisati. Sistemske pojave generira, usmerja in nadzoruje človek, točneje oni, ki smo mu na volitvah zaupali, da bo skrbel za našo prihodnost. Sredi tega smo zadnje čase tudi pri nas doma. Kaj bo iz tega nastalo, počakajmo še kak teden, nato verjamem, da eni v smeh, večina pa v jok!

***

Aurelio Juri, Koper.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.