Humanost do Palestincev je plemenita, a preveč enostranska in slepa

Zapis si najprej zasluži pohvalo. Pet podpisnic je izrazilo maksimalno sočutje, da ne rečem kar ljubezen do trpečih Palestincev, ki bi si želeli priti v Slovenijo. In vložilo ogromno truda, da bi tem življenjsko ogroženim mladim ljudem omogočilo kolikor toliko normalno življenje.

Ali bomo tudi tokrat ostali gluhi?

Ves prispevek pa me obdaja s spoznanjem, da so njihova prizadevanja, kljub vsej močno poudarjeni humanosti, preveč enostranska; svet in življenje na njem sta veliko bolj zapletena. Poglejmo samo malo drugače in morda tudi širše.

Na naši edini Zemlji je po nekih podatkih iz javnih sredstev vsako leto okoli 50 vojaških konfliktov; in ne samo to: veliko se sliši in zbuja strah pred tretjo svetovno vojno. Za obstoj kvalitetnega statusa quo, miru torej, je potrebno veliko več človekoljubnih dejanj: no, recimo visoke ozaveščenosti (pameti), ki pa je ne premoremo v zadostni meri, da bi pripomogla k odpravi nevarnosti svetovne in vseh vojn. Vso zgodovino smo se vojskovali in povzročali še večje pomanjkanje, kot je bilo tisto, ki je spopad povzročilo. In, predvsem, neznosno trpljenje, kakršnemu smo zdaj priča v Palestini in po širnem svetu.

Smo pač v večni razvojni fazi; »nismo še prišli« do nujnega uravnoteženja med našo stalno številčno rastjo, med našimi vedno večjimi potrebami in našimi čedalje bolj nezadostnimi zmožnostmi! In posledica takega ravnanja, to je življenja, je stalnost vojn in nepojmljivo trpljenje.

Če bi upoštevali, uvideli in ravnali na podlagi tu nametanih par dejstev, bi se vsaj vojnim grozodejstvom lahko izognili. In če smo pogumni in vsaj malo realni, bomo ugotovili, da s sedanjo kulturo življenja v najširšem smislu miru ne bomo dosegli. Vem, neprijetna stvarnost, toda prej (če sploh kdaj?) ko se je bomo zaved(a)li, prej obstaja upanje za prenehanje palestinskih in drugih morij.

Mir, sočutje, zadovoljstvo … pa ostanejo naše najpomembnejše želje s slabimi obeti.