Je skrb za revne, invalide in starejše res totalitarna doktrina?

V Delu je 16. avgusta prof. dr. Andrej Umek prizadeto potožil, da je proti t. i. pozitivni diskriminaciji v ZDA (in drugod po svetu), saj je v njegovem osebnem primeru najprej dala prednost drugemu študentu in nato drugemu profesorju, oba menda iz neke obrobne skupine, vsakič na škodo njega kot (boljšega?) kandidata. In bo »izredno vesel«, če Trump vse to odpravi, saj da ameriški zakoni zaukazujejo enakopravnost in prepovedujejo kakršnokoli diskriminacijo.

A Umek noče ali ne zmore opaziti (niti ne obžaluje), da kljub tem deklariranim prepovedim in postulatom zaradi (brez)volje avtoritet še vedno obstajajo v vsaki družbi (izrazito tudi v ameriški, celo v EU) obrobne, odrinjene, diskriminirane skupine prebivalstva (po barvi kože, spolu, veri, jeziku, rasi, izobrazbi, telesnih hibah, gmotnem stanju …).

Tako je bilo stoletja do dandanes marsikje ravno po volji državnih in družbenih avtoritet.

V vsaki družbi (izrazito tudi v ameriški, celo v EU) obstajajo obrobne, odrinjene, diskriminirane skupine prebivalstva (po barvi kože, spolu, veri, jeziku, rasi, izobrazbi, telesnih hibah, gmotnem stanju …). FOTO: Jeenah Moon/Reuters

Zato sem v Delu 23. avgusta naštel vrsto konkretnih primerov t. i. pozitivne diskriminacije, da vseeno preverim, ali res obstajajo v (naši) demokratski družbi takšni ozkosrčni pogledi.

S konkretnimi primeri, ali torej ne bi smelo biti štipendij (za študente iz manj premožnih družin, s podeželja), ugodnih stanovanjskih kreditov, znižanih stroškov vrtcev, neprofitnih stanovanj (za mlade, manj premožne družine, invalide), trgovinskih popustov, brezplačnega javnega prevoza (za upokojence), parkirnih mest, sedežev v avtobusih (za invalide), zaščite narodnostnih manjšin (za denimo slovenske v Avstriji, Italiji, na Madžarskem) … In pri nas.

Bi tudi EU ne smela deliti milijarde evrov nepovratnih finančnih sredstev manj razvitim članicam? Denimo Sloveniji? Sploh pa Madžarski.

Pripadniki slovenske manjšine v Avstriji uveljavljajo svoje pravice. FOTO: Jože Pojbič

Tridesetega avgusta se je Umek še enkrat oglasil v Delu in hvalevredno potrdil, da smo ga čisto prav že prvič razumeli. Nič ni odgovarjal na konkretne primere, ampak le še enkrat ponovil svoje že objavljeno stališče o obvezni enakopravnosti vseh ljudi na svetu.

Meni najprej, da gre za veliko nerazumevanje njegovega pisanja. No, to odpade, saj v dveh poskusih ni pokazal vsaj kaj razumevanja za vse te diskriminirane osebe iz zapostavljenih skupin. Kot priliči civilizirani, človekoljubni, humanistični, tudi krščanski, državni in družbeni skrbi za tiste, ki ne čutijo dobrot (papirne) enakopravnosti.

O izraelski uzurpaciji antisemitizma

Ta trdovratna neenakopravnost ljudi je večinoma posledica tisočletnih zgodovinskih krivic vsakokratnih oblasti z metodami, kot so suženjstvo, tlačanstvo (le-to celo v habsburški diskriminatorni državi – »ječi narodov« – do srede 19. stol.), kolonializem, svetno-posvetno preganjanje drugih ver in pogledov, institucionalna podrejenost žensk, otrok, stanovi, kaste … Kot značilnost opisanih totalitarnih sistemov in ne pravih demokratskih.

Študenti iz manj premožnih družin prejemajo štipendije za lažji študij. FOTO: Reuters

V srednjem veku in še dlje se neplemiško prebivalstvo ni smelo oblačiti tako »fino« kot plemiško.

A kot prava prvorazredna žalitev za vse civilizirane demokratske družbe in nazore Umek pripiše meni in vsem, ki jih skrbi za diskriminirane skupine ljudi, da gre pri tem za zagovornike totalitarnih doktrin.

Je potemtakem nemška nacistična (totalitarna) država skrbela za obrobne skupine ljudi – duševno in telesno bolne, manjvredne (slovanske) narode, njihov jezik, kulturo!?

Nacistični režim je preganjal duševno in telesno bolne ljudi. FOTO: Egon Horvat/MNZC

OZN je v svoji deklaraciji (1967) pozval države k uresničitvi enakopravnosti žensk.

V Vatikanu je (2004) sveti oče obsodil kakršnokoli odrinjanje in izključevanje invalidov na rob družbe in pozval k ukrepom. Ker da je Jezus ljubil bolne in invalide in jim je želel v celoti povrniti njihovo dostojanstvo.

Unicef nenehno poziva k večji skrbi za (900 mil.) otrok po svetu, ki so multidiskriminirani (revščina, izobrazba …).

Unicef opozarja na težke življenjske pogoje 900 milijonov otrok po svetu. FOTO: Rizwan Tabassum/AFP

Vesna V. Godina: Pretreslo me je, koliko dajo starši danes za šolske potrebščine

Prof. Andrej Umek pa zaključi, »da ne misli več odgovarjati«. Saj tudi doslej ni.

***

Igor Mravlja, Ljubljana.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.