Jugoslovanska železna zavesa je obsta(ja)la le v glavah nekaterih

Prispevke upokojenega veleposlanika dr. Boža Cerarja praviloma preberem, a se včasih s kakšnimi njegovimi stališči težko povsem strinjam. Ostajam pa mnenja: »Variatio delectat!«

V članku, na katerega se odzivam, pa me je vseeno šokiral s stavkom: »Spomnimo se železne zavese od Baltika (Szczecina) do Jadrana (Trsta).«

Njegova izobrazba in razgledanost nedvomno daleč presegata moji. A izkušnja mi pravi, da bi se tu vendarle utegnil močno zmotiti. Sam sem rojen leta 1950, in čeprav med nama najbrž ni prav velike starostne razlike, imava očitno povsem drugačne izkušnje in spomine na mladost v naši nekdanji državi.

Samo enkrat sem prečkal mejo med Jugoslavijo in Madžarsko v času, ko je tam še veljala železna zavesa. Žične ovire, bunkerji, mračni oboroženi policisti in vojaki, prazen prostor med mejama itd. – vse to mi je vzbujalo zelo neprijetne občutke. A bolj izkušeni so pripovedovali, da je bila ta meja nekoč še bolj strašljiva. Podobnega režima na mejah z Avstrijo in Italijo ne pomnim, ne trdim pa, da ga mogoče kdaj ni bilo. A vsaj po koncu tržaške krize so se po pripovedovanju mnogih (predvsem starejših in Primorcev) razmere zelo hitro spremenile.

Upokojeni veleposlanik dr. Božo Cerar piše svoje poglede na preteklost. FOTO: Roman Šipić

Moja mama se je že leta 1963 s prijateljico z avtobusom odpeljala v Trst in zvečer sta se obe vrnili s pralnim strojem Candy. Da so dekleta hodila v Trst nakupovat cunjice in obutev, fantje pa »rajfelce« in gramofonske plošče, je znano vsem. Pa ne le tiste in tisti iz Primorske, ampak tudi iz Ljubljane pa še od kod drugod. Štajerke in Gorenjke so pogosteje nakupovale v Avstriji in bile tako prepoznavno precej bolj konservativno oblečene. A očitno se oboje niso za železno zaveso niti najmanj zmenile ali pa čisto preprosto niso opazile, da naj bi bila tam.

Tudi pomanjkanje nekaterih dobrin, ki smo jih hodili kupovat v bližnja obmejna mesta, ni dokaz za kakšno železno zaveso. Tako kot smo mi po nakupih zahajali v Trst, so tudi Italijani množično hodili v naše gostilne, pa po nakupih npr. mesa in celo špagetov, pa seveda bencina.

Skratka, šlo je za najbolj običajno sliko, ki ni bila nič drugačna niti v obmejnih pokrajinah tistih evropskih držav (npr. Francije in Nemčije), med katerimi ni bilo ne duha ne sluha o kakšni železni zavesi.

Še več, naše meje z Avstrijo in Italijo so postale v šestdesetih letih tako odprte, da je bil njihov prehod mnogo enostavnejši kot npr. med Nemčijo in Francijo ali celo Francijo in Veliko Britanijo.

To sem večkrat izkusil sam ali s prijateljem Jašo, ko sva večkrat »preštopala« celo Evropo. Jugoslovanski potni list pa je postal zelo zaželen na črnem trgu, saj smo z njim lahko skoraj cel svet obšli brez vizuma.

Jugoslovanski potni list je bil zaradi svobode potovanj zelo zaželen na črnem trgu. FOTO: Wikipedia

Tudi če ima dr. Cerar z železno zaveso morda v mislih kakšne ideološke zablode prejšnjega sistema, se po mojem moti. Res je, da denimo Boris Pahor zaradi objave intervjuja s Kocbekom več let ni smel vstopiti v Jugoslavijo in da so se podobne krivice zgodile še marsikomu.

Moj oče dr. Maks Wraber je bil takoj po vojni dobro leto v preiskovalnem zaporu kot »sovražnik ljudstva« in celo »vatikanski vohun«.

Sodna razprava je te nesmiselne obtožbe ovrgla in oproščen je bil vsake »krivde in kazni«. A ostal je brez službe!

V osebnem pismu se je obrnil na maršala Tita. Ta je menda v nekem govoru dejal, da se strokovnjakov, »ki si niso umazali rok«, ne sme šikanirati, ampak je treba njihovo strokovno znanje spoštovati in koristno uporabiti. Zelo hitro je z maršalata v Ljubljano prispelo pismo, zaradi katerega se je pobesil nos marsikomu v Sloveniji, a moj oče je nemudoma dobil zaposlitev, ustrezno svoji strokovni usposobljenosti.

Ne trdim, da take ideološke norosti niso marsikomu pustile trajnih posledic, a dogajale so se povsod in se dogajajo še danes, in to tudi na t. i. »svobodnem zahodu«. Spomnimo se le reakcij na Žižkov nastop na odprtju frankfurtskega sejma, pa na preprečevanje nastopov znanstvenikov, pisateljev, novinarjev, mislecev itd. o dogajanju v Gazi in celo prepovedi njihovega vstopa v npr. »demokratični« Nemčijo in Francijo.

Pa na norosti, ki se dogajajo številnim vrhunskim ameriškim univerzam, ki menda niso dovolj radikalno zatrle izražanja podpore Palestincem, ki jih brez usmiljenja pobija judovska država, pa preverjanja ideološke pravilnosti predstavitev v muzeju Smithsonian v ZDA. Je tem državam kdaj kdo pripisoval, da naj bi bile za železno zaveso?

Fantje so v Italiji pogosto kupovali kavbojke, znane kot »rajfelce«, in gramofonske plošče. FOTO: Blaž Samec/Delo

Ko sem nekoč očeta vprašal, ali je bil »žrtev režima«, me je strmo pogledal in takoj mirno in odločno odgovoril: »Fant moj, človek ni nikoli žrtev režima, lahko si le žrtev lastnih napačnih odločitev ali dejanj.«

Čeprav je bil oče, ki je umrl že leta 1972, za takratni režim ideološko skrajno sporen, je dobil Kidričevo nagrado za znanstveno delo in postal član SAZU. Bi bilo v državi za železno zaveso to možno?

Res pa je zagrizen funkcionar takratne Zveze mladine Slovenije (kasneje je postal minister samostojne Slovenije za zunanje zadeve) osebno »vrgel iz organizacije« mojega brata Matjaža, ki je na nekem sestanku na Šubičevi gimnaziji prostodušno bleknil, da bi morala biti Slovenija samostojna država. To (mislim, da je bilo leta 1965) seveda ni šlo čisto brez posledic.

Če sem sam kdaj »cepnil« na kakšnem izpitu (prav veliko tega ni bilo), tega nikoli nisem pripisal »ideološkim vzrokom«, ampak sem sklepal, da se moje znanje pri tistem predmetu profesorju ni zdelo vredno niti za »šestico«. A srečal sem kar nekaj takih, ki so bili prepričani (in v tem prepričanju vztrajajo še danes), da jih je profesor »vrgel« iz ideoloških vzrokov.

Zlati plen: poln prtljažnik kave Alvorada, zaplenjene v 1970-ih letih. FOTO: Carinska uprava RS

Ne dvomim, da je bil dr. Cerar kot visoki uradnik v diplomaciji SFRJ neizmerno bolje obveščen od mene in da je imel kot tak tudi dostop do mnogih zelo zaupnih podatkov, na podlagi katerih si ustvarja svoja stališča.

Ker pa velik del moje generacije, tako sem prepričan, nima občutka, da smo Slovenci živeli za železno zaveso, lahko sklepam le, da je železna zavesa, za katero naj bi mi živeli, nastala in na žalost tudi ostala predvsem v glavah nekaterih.

In zato se nam dogaja, da sesuvamo tudi vrhunske dosežke nekdanjega političnega sistema, namesto da bi jih nadgrajevali, opustili pa le tisto, kjer nam res ni šlo. Od nekdaj sem verjel v samostojno državo Slovenijo. A če primerjamo startno osnovo države leta 1945 in tisto iz leta 1991, smo na dosežke svoje samostojne države v dobrih treh desetletjih vsaj navadni državljani zelo težko ponosni.

Zato me sklicevanje na železno zaveso žali kot nekdanjega državljana SFRJ in enako kot državljana Republike Slovenije. Zelo mi diši po nekem vsesplošnem pripisovanju in delitvi krivde.

Podobno, kot je nekdanji mariborski škof Kramberger o povojnih pobojih skrajno žaljivo izjavil: »Tako mali narod, pa tako velik greh!« To, da kar vsem povprek (v tem primeru celemu narodu) pripišeš neki greh, je sicer nespodobno, je pa praktično. Še posebej, če si ti edini lastnik patenta, ki lahko vsakemu posamezniku posebej z odvezo ta greh odpravi.

Nekateri študenti so bili prepričani, da so na izpitih padli iz ideoloških razlogov. FOTO: Jure Eržen/Delo

V to, tolikokrat očitano železno zaveso seveda sam ne verjamem, če pa spoštovani g. Cerar verjame, pa seveda nimam nič proti, da v tej veri vztraja.

***

Tomaž Wraber, Ljubljana.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.