Kaj pa anticiganizem?

Kako dolgo bo še del naše nestrpnosti do drugačnih? Anticiganizem je etnično sovraštvo do Romov skozi stoletja. Je specifična oblika rasizma, ideologije, utemeljene na rasni superiornosti, kot oblika razčlovečenja in institucionalnega rasizma, ki ohranja zgodovinsko diskriminacijo. Ta se izraža med drugim z nasiljem, sovražnim govorom, izkoriščanjem in zaznamovanostjo.

Tako kot se ne moremo izogniti medvojnemu samudaripenu (romskemu genocidu med holokavstom) in partizanskim pobojem Romov, se nikakor ne moremo znebiti tudi anticiganizma. Zato je naša skupna skrb ustvarjanje pogojev za sobivanje in za spoštovanje različnosti. Ob upoštevanju vladavine prava oziroma zakonodaje, ki velja za vse. Brez izjem!

Iztočnica za moj zapis v kontekstu ohranjanja zgodovinskega spomina na genocid nad Judi in Romi med drugo svetovno vojno je bil uvodnik dr. Alija Žerdina v Sobotni prilogi Dela po tragičnem dogodku v Novem mestu. Zelo smiselno je izpostavil, da se je pred osmimi desetletji končal holokavst nad Romi, zlasti dolenjskimi v letih 1941–1945. Še vedno zelo blizu in je lahko dokaz več, kam lahko pripelje sovraštvo do drugačnih.

Zato obudimo naš spomin na to tragično poglavje. Nacisti so imeli pravno podlago za množično uničevanje Judov, Romov, Slovanov in drugih »manjvrednih ljudi« (ras) v t. i. nürnberških zakonih iz leta 1935. Rasna zakonodaja je zajemala državnopravni in dedno-biološki vidik rasne problematike. Ta zakonodaja je bila podlaga za največji genocid v zgodovini človeštva. V nürnberških rasnih zakonih Judi (in posredno tudi Romi) niso več obravnavani kot nemški državljani, Judi se ne smejo poročati z arijci in ne smejo izobešati nemške zastave.

Očitno je vse bolj pozabljeno, da so Rome nacisti med drugo svetovno vojno preganjali na podlagi rasne zakonodaje prav tako ali enako kot Jude. V največjem nemškem koncentracijskem – uničevalnem taborišču Auschwitz-Birkenau so bili Romi tretja največja skupina žrtev tega taborišča. Iz tega taborišča so znani primeri krutega dvojnega gledanja na romske zapornike. Tako je Rudolf Höss, komandant te »tovarne smrti«, zapornikom izražal celo naklonjenost, v njih je videl otroke, svoje ljubljenčke. Odraslim je na poti proti plinskim celicam delil salamo, otrokom je mesec dni pred njihovo likvidacijo zgradil igrišče.Dr. Mengele je otrokom prinašal sladkarije, da bi jih s tem odvrnil od spominov na starše.

A usodno za Rome ni bilo samo uničevalno taborišče Auschwitz oz. Auschwitz-Birkenau. Že v začetku novembra 1941 so blizu Beograda postrelili več tisoč srbskih Romov (skupaj z Judi). Judi so šli v smrt zelo mirno, celo dostojanstveno, stoje, medtem ko so Romi na veliko kričali in se neprestano premikali. Leta 1942 so se začele množične deportacije Romov v ustaško koncentracijsko taborišče Jasenovac.

Redki preživeli so po vojni pred komisijami za popis žrtev ustaškega režima na Hrvaškem pripovedovali, da so dnevno pripeljali od šest do dvanajst vagonov Romov (ustaši so jih dosledno imenovali »cigani«) in jih raztovorili pred taboriščem po tleh. Ustaši so najprej izločili moške in jih gnali naprej, češ da jih peljejo na prisilno delo v Nemčijo. Romi so morali prepevati: »Pavelić, naj živi tvoja roka, ki ubija srbskega razbojnika.«

Med drugo svetovno vojno so pobili med 250.000 in 500.000 Romov. FOTO: Črt Piksi

Število romskih deportirancev je iz dneva v dan naraščalo, kmalu v taborišču Jasenovac zanje ni bilo več prostora, zato so ustaši izvajali množične usmrtitve. Množično »klanje« se je preselilo v bosansko vasico Gradina, poleg Save. Tam so jih ustaši pretepali z macolami in »klali«. Jasenovac (imenovan tudi »balkanski Auschwitz«) je bil ena od grobnic romskega prebivalstva s širšega jugoslovanskega območja, ne samo iz ustaške NDH.

Med letoma 1939 in 1945 so nacisti po ocenah romologov pobili od 250.000 do skoraj 500.000 Romov. Omenjene so celo mnogo višje številke. Vse do 1,5 milijona žrtev. Po stereotipu nacistične propagande so bili Romi (tudi Sinti in drugi »Cigani«), tako kot Judi, potepuhi, kriminalci in paraziti.

Genocid nad Romi danes poimenujemo »samudaripen« ali še vedno tudi »porajmos« in so ga začeli na veliko izvajati predvsem po 16. decembru 1942, ko je Heinrich Himmler ukazal deportacijo vseh »Ciganov« iz rodu Romov in Sintov, ki so prebivali znotraj meja tretjega rajha. Njegov dekret (»Auschwitz-Erlass«) je naročal množične, skupinske deportacije in popolno uničenje etnične manjšine Romov in Sintov.

Z nemško natančnostjo so začeli odlok takoj uresničevati in so naloge dosledno izpolnili. Največ Romov in Sintov je bilo ubitih v taborišču Auschwitz-Birkenau, med njimi tudi Romi balkanskega izvora. Sicer pa je nacistični ekspert za rasno politiko in varnost Reinhard Heydrich že leta 1939 odločil, da je treba Rome relocirati na Poljsko. Nacistične »Einsatzgruppen« so v okupiranih vzhodnih delih Evrope na veliko uničevale in kruto pobijale Rome. Pri njihovih množičnih deportacijah in uničevanju so sodelovali tudi oblastni organi okupacijskih oblasti in domačih marionetnih režimov v Franciji, Romuniji, Ukrajini, Srbiji, baltskih državah, na Poljskem, v Madžarski in ustaški Hrvaški.

Heinrich Himmler, eden glavnih organizatorjev in izvajalcev nacističnega genocida, vodja nacističnih koncentracijskih taborišč in velik borec proti »romski kugi«, si je kot po tekočem traku izmišljal protiromske zakone in dekrete za njihovo množično uničevanje. Leta 1941 je Himmler predlagal kriterije za označevanje rasne čistosti za Cigane. 16. decembra 1942 je objavil, da so tudi Romi zreli za »Sonderbehandlung«, torej za »posebni tretma«, kar je pomenilo deportacijo v taborišča smrti.

Največ jih je končalo v taboriščih Auschwitz-Birkenau, Treblinka, Chełmno (novembra 1941 so v to taborišče pripeljali 5000 Romov z Gradiščanskega, s katerimi so ravnali huje kot z Judi), Mauthausen, Buchenwald, Dachau in Bergen-Belsen. Romi so v taborišču smrti Auschwitz-Birkenau morali nositi temen trikotnik, na roke so jim vtetovirali črko Z.

Od vseh taboriščnikov je zanje zabeležena najvišja stopnja umrljivosti: 19.300 jih je tam izgubilo življenje. Nacisti so prve Rome s plinom pokončali že na začetku leta 1940, ko so v Buchenwaldu prvič testirali smrtonosni plin ciklon-B. Test je seveda »uspel« in vseh 250 romskih otrok je umrlo.

Dr. Josef Mengele, imenovan tudi »angel smrti«, je še posebej užival pri poskusih z romskimi otroki. Najbolj znani so poskusi z dvojčki, včasih je dvojčka zašil skupaj, včasih ju je ubil, da je lahko izvajal obdukcije dvojčkov. Izvajali so tudi kastracije.

Petnajstega novembra 1943 je Himmler Rome uradno izenačil z Judi in s tem se je začelo še »končno reševanje romskega vprašanja«. Velikokrat se je zgodilo, da so nacisti Rome zamenjali z Judi ali jih popisali kot Jude, saj so menili, da sta Jud in Rom tako ali tako kriminalca in manjvredna človeka, zato je vseeno, pod kaj jih popišejo.

V uradni bazi podatkov o žrtvah vojne 1941–1945 in zaradi vojne, ki jo vodi Inštitut za novejšo zgodovino iz Ljubljane, je evidentiranih 186 primerov smrtnih žrtev vojne med Romi, večinoma civilistov. A podatki niso dokončni. V Prekmurju so Nemci pripravili celovit načrt za »preselitev Ciganov«, a ga niso izvedli, ker so oblast že 16. aprila 1941 predali Madžarom. Ti so zaostrili politiko do Romov v pokrajini ob Muri, in ko je madžarskim oblastem začelo primanjkovati delavcev, so morali na prisilno delo tudi Romi.

Najbolj tragičen je primer šestih ustreljenih romskih talcev, pokopanih na pokopališču v Turnišču. Po podatkih Centra judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor je bilo največ žrtev samudaripena med dolenjskimi Romi. Konec novembra 1943 so iz Novega mesta, najverjetneje prek Maribora, poslali v Auschwitz 77 dolenjskih Romov. 42 jih je umrlo še pred uničenjem »ciganskega taborišča«, nekaj jih je bilo iz Auschwitza premeščenih v druga taborišča, preostali so bili verjetno usmrčeni prav v noči na 3. avgust 1944.

Izjava predstavnikov Romske skupnosti Dolenjska po tragediji v Novem mestu. FOTO: Črt Piksi

Po največjem transportu so bili še najmanj štirje dolenjski Romi pripeljani v Mauthausen 8. marca 1944. Po doslej zbranih podatkih nobeden od slovenskih Romov, ki so bili v nemških taboriščih, vojne verjetno ni preživel. Med NOB so bili Romi v Prekmurju večinoma politično dezinteresirani, medtem ko se jih je večina (»ciganov«) v dolenjskih in belokranjskih krajih udinjala italijanskemu okupatorju. V NOV je sodelovalo manj Romov, pa še ti so ob prvi ugodni priliki običajno pobegnili.

Že leta 1942 so tudi partizani pobili štiri večje skupine Romov, skupaj z ženskami in otroki. Pomor prve skupine sta izvršili dve četi Šercerjevega bataljona 10. maja 1942 v Gabrju pri Mačkovcu, ko sta bili pobiti dve skupini Romov. Prva je imela več kot deset pripadnikov, druga skoraj petdeset.

Drugi večji pomor Romov se je zgodil sredi maja 1942 v soteski Iške pri Iški vasi. Sodeč po zapiskih ižanskega župnika Janeza Klemenčiča so partizani tedaj usmrtili 43 Romov. Na Notranjskem so partizanske enote na osvobojenem ozemlju usmrtile najmanj 70 Romov. Tretji pomor Romov se je zgodil konec maja 1942 blizu Sodražice, kjer so partizani aretirali skupino potujočih Romov med njihovo tradicionalno selitvijo iz kraja v kraj.

Pripravili so proces pred partizanskim sodiščem, jih obtožili izdaje v korist italijanskih okupatorjev ter jih nato postrelili. Zadnji večji partizanski pomor Romov se je zgodil pri romskem naselju blizu Kanižarice pri Črnomlju. Tam so partizani iz Belokranjskega odreda 19. julija 1942 pobili okoli 60 Romov iz omenjenega naselja. Glavni razlog za likvidacijo Romov naj bi bilo njihovo izdajanje Italijanom, o čemer ni dovolj trdnih dokazov.

***

Marjan Toš, dr. zgodovinske antropologije, mag. zgodovine in prvi direktor Centra judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.