Kaj pa muzej o »napakah« osamosvojiteljev?
Pred kratkim sem na spletnem portalu Necenzurirano.si bral prispevek o tem, kako smo v Sloveniji po osamosvojitvi izgubili bitko s korupcijo – s tem povezana dogajanja so nam vzela pričakovani zagon za napredek. Prispevek me je spodbudil k razmišljanju.
Menim, da bi si akterji tovrstnih dejanj – od prve Demosove vlade s Peterletom na čelu prek neoliberalnih Drnovškovih, nesposobne Pahorjeve vlade in še posebej vseh Janševih vlad – resnično zaslužili, da se jim »poklonimo« s posebnim muzejem o napakah osamosvojiteljev po osamosvojitveni vojni. Že pred časom sem zapisal, da proces osamosvojitve ne zajema samo osamosvojitvene vojne. Za državljane, ki smo se pred desetletji na plebiscitu z veliko večino izrekli za samostojno državo, je pomembno predvsem to, kako smo živeli prej in kako živimo danes. Muzej bi bil vsekakor žalostna podoba sistemske korupcije in neučinkovite zakonodaje za njeno zajezitev.
V glavnem veljam za optimista, toda v povezavi s korupcijo ne vidim izhoda. Demokratične metode ne dopuščajo učinkovite rešitve problema, kar je seveda v marsičem tudi dobro, vendar po drugi strani to pomeni, da bodo mnogi akterji ostali nekaznovani, z bogastvom, ki so si ga pridobili nezakonito, ali, kar je še huje, s pomočjo politike in njim prilagojene zakonodaje. Bogatenje z lastninskimi certifikati, graditev avtocestnega križa, Teš 6, trgovina z orožjem, afera Patria, korupcija v zdravstvu, nabava zaščitne opreme, razprodaja družbenega premoženja ... so zgolj najbolj v nebo vpijoči primeri. Še veliko bi se jih dalo našteti. Tudi nešteto primerov ljudi, ki so se »uspešno znebili« protipravno pridobljenega premoženja, danes pa so v osebnem stečaju.
Za neuspešni pregon tovrstnega gospodarskega kriminala bi bilo zelo krivično kriviti samo represivne organe in sodišča. Največjo krivdo nosi politika, ki nikoli ni zmogla niti minimalne politične volje za odločen boj proti navedenim anomalijam. Če si kot kriminalec dovolj uspešen, se pač obdaš z armado najboljših odvetnikov, prestavljaš obravnave do zastaranja, izpodbijaš dokaze kot nezakonite, izpodbijaš namen itd., itd. Na koncu pa pridejo še človekove pravice, ki so sicer zelo pomembna stvar, vendar se nanje prepogosto sklicujejo tisti, ki so s svojimi dejanji v največji meri odvzeli človekove pravice poštenim državljanom. Človekove pravica je namreč tudi pravica do življenja v urejeni družbi, ki omogoča napredek vsem, ki so pripravljeni s poštenim delom poskrbeti zase in za svoje bližnje. Kriminal in korupcija jim to pravico v veliki meri zmanjšujeta.
Pogosti cinični nasmeški ljudi, ki se znajdejo na zatožnih klopeh, dovolj jasno kažejo na to, da je z nami nekaj hudo narobe. Predvsem pa je videti tako, kot da je procesna in kazenska zakonodaja prilagojena v njihovo dobro.
