Kaj prinaša izvajanje dodatne strokovne pomoči v razredu

Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje pripravlja spremembe zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP), med katerimi je tudi pomembna novost pri načinu izvajanja dodatne strokovne pomoči (v nadaljevanju DSP). Po novem naj bi se DSP izvajala v razredu vsaj četrtino predvidenih ur. Tako bo učenec, ki mu je tedensko dodeljena ena ura DSP (35 ur letno), vsaj devet ur prejel v okviru pouka v razredu.

Že doslej je zakon omogočal izvajanje DSP v ali zunaj razreda, individualno ali v skupini. V praksi se je najpogosteje uveljavila prav individualna pomoč zunaj razreda, kar je potrdila tudi analiza Zavoda RS za šolstvo iz leta 2021.

V medijih in na družabnih omrežjih je zaslediti kritike specialnopedagoške stroke na omenjene spremembe. Predlagani spremembi se očita, da je v škodo otrokom, saj četrtina ur DSP v oddelku naj ne bi bila ustrezna za vse otroke.

Ker sem izvajalka DSP na redni OŠ že vrsto let in opravljam DSP tudi neposredno v razredu, želim predstaviti izkušnjo in učinke tovrstne prakse na naši šoli.

Izvajanje DSP zunaj razreda je bila tudi pri nas prevladujoča oblika. Z naraščanjem števila učencev, ki potrebujejo pomoč, so se pokazale omejitve tovrstne prakse. Učitelji so vse pogosteje opozarjali na dodatne primanjkljaje pri teh učencih, saj pri urah DSP zunaj razreda nismo obravnavali učne snovi na enak način ali z enakim strokovnim besediščem. Poleg tega zunaj razreda poteka trening specifičnih veščin glede na primanjkljaj otroka. Če ima otrok več ur pomoči, se na dolgi rok pokažejo vrzeli v znanju in veščinah, ki so potrebne pri posameznih učnih ciljih. Prav tako smo opažali, da učenci z učnimi težavami ne prenašajo pridobljenih učnih strategij v razredno okolje. Veliko veščin in spretnosti, pridobljenih zunaj razreda, se je preprosto izgubilo. Učenci so potrebovali podporo, da so pridobljene strategije iz individualnega dela prenesli v razred.

Zaradi naštetih razlogov smo se na šoli pred štirimi leti odločili za spremembo: večji poudarek smo dajali izvajanju DSP v razredu. Oblikovali smo prednostno nalogo šole s ciljem timsko povezati učitelje in izvajalce DSP. Spremljali smo različne oblike skupnega poučevanja, njihovo učinkovitost in vpliv na učni uspeh učencev.

Otroci s posebnimi potrebami na javni prevoz ali naj se starši znajdejo po svoje

Rezultati so spodbudni. Število izvajalcev, ki izvajajo kombinirano obliko pomoči (individualno in v razredu), se je povečalo. Oblikovali so se učiteljski timi, ki uspešno prenašajo dobre prakse med individualnim in skupinskim delom. Po štirih letih je ta pristop ustaljena praksa. Individualno delo zunaj razreda se zdaj uporablja predvsem za odpravljanje izrazitejših primanjkljajev, ki jih nato postopno prenašamo nazaj v razredno delo.

Za lažjo predstavo, kaj pomeni, če poteka DSP samo zunaj razreda, naj navedem primer iz vsakodnevnega življenja. Predstavljajte si, da opravljate izpit za avto in se učite voziti zgolj na poligonu in z inštruktorjem. Ali boste znali uporabiti naučene veščine na prometni cesti, se boste znali razvrstiti na ustrezni prometni pas, uporabiti desno pravilo, pravilno prevoziti krožišče, parkirati? Da postanete dober šofer, mora inštruktor z vami s poligona na cesto. Tam se urite, dokler niste na koncu dovolj vešči vožnje in opravite izpit. Tako se začne pot dobrega šoferja.

Podobno se začne pot funkcionalnega, samostojnega učenca. Pomoč zunaj oddelka je potrebna nekaj časa, nato jo je treba prenesti v razred, da učenec uporabi naučene veščine v konkretnih situacijah in skupaj z vrstniki, s ciljem, da nekoč pomoči ne bo več potreboval. Da bo sam svoj šofer skozi šolanje in življenje. Občutek, da zmoreš sam, daje neizmerno notranjo moč in krepi samopodobo.

DSP v razredu ima še eno prednost. Izvajalec pomoči in učitelj v razredu lahko skupaj timsko poučujeta. Obstaja več oblik timskega poučevanja, kar omogoča prenos specialnopedagoških pristopov na celoten razred. S tem se strokovno krepi učitelj, pomoč pa lahko prejme več učencev hkrati. V timsko poučevanje vključujemo tudi elemente formativnega spremljanja znanja. Z učenci oblikujemo kriterije znanja in načrtujemo učne poti. Spodbujamo jih k samoevalvaciji, kar krepi njihovo odgovornost in samostojnost. Pouk temelji na aktivnih učnih metodah, skupinskem delu in diferenciranem pristopu, ki omogoča učenje na ravni posameznega učenca.

Da bi prakso izvajanja DSP v razredu dodatno okrepili, bi bile potrebne še nekatere sistemske spremembe. Prek programa Erasmus smo v okviru senčenja v evropskih šolah opazili, da imajo šole, odvisno od njihove velikosti, zaposlene specialne pedagoge in to ni odvisno od števila odločb (marsikje tega niti nimajo). Le ti delajo v ali zunaj razreda in v časovnem obdobju, ko to otrok potrebuje. To omogoča hitrejše in učinkovitejše prilagajanje potrebam učencev. Predvsem na področjih odpravljanja primanjkljajev na posameznih področjih učenja imajo šole v tujini avtonomijo pri organizaciji strokovne pomoči.

Želim si, da bi spremembe, ki jih prinaša novi ZUOPP, razumeli kot korak v smeri večje inkluzije in strokovno podprtega dela v razredu. Učitelji želimo od učencev, da so sodelovalni, empatični, prožni in da vsak dan stopajo iz cone udobja. Bodimo jim zgled in pojdimo spremembam naproti. Stopimo v razred, sodelujmo z učitelji, povečajmo učinke dodatne strokovne pomoči. Pridobili bomo vsi.

***

Mag. Karmen Kržan,

prof. defektologije, OŠ Grm, Novo mesto