Kako je beseda »izziv« postala mehčalec novic in orodje za prazno slamo

Z gloso Kako je »izziv« zamenjal besedo »problem«, objavljeno v Sobotni prilogi, je Jože Darovec zadel žebljico na glavico. Z zgovornim primerom je pokazal, kako je beseda »izziv« postala mehčalec neprijetnih novic.

Njena raba se je tako razbohotila, da se je izrodila v orodje za mlatenje prazne slame. V članku je ravno pravšnja mera vsega, kar sodi v to zvrst pisanja.

Kako je »izziv« zamenjal besedo »problem«

Morda je »slovensko nagnjenje k negativnosti« Matjaža Čadeža spodbudilo, da je v glosi odkril več pomanjkljivosti. Darovčeva kritika rabe besede »izziv« je po njegovem pretirano poenostavljena provokacija. Meni, da bi lahko okrepila pasivnost, ki jo Darovec sicer obsoja. Ko že govorimo o pasivnosti, ta ni samo sramotni drugi pol čaščene aktivnosti.

Pred skoraj petsto leti, v času francoskih verskih vojn, je Montaigne odslužil dva županska mandata v Bordeauxu. Nekateri so mu očitali pasivnost. Pa se je posmehnil, češ, očitate mi, da sem bil preveč pasiven v času, ko je bila večina ljudi obsojena zato, ker so bili preveč aktivni.

Modra pasivnost odpira vrata, kjer jih goreča aktivnost zapre. Avtor odziva na gloso o »izzivu«, sicer sijajen poslovni mislec, si je nastavil izhodišče za krajšo razpravo v petih točkah.

Prva svari pred povezovanjem besed z globalnimi zarotami, druga nas pouči, da pozitivna psihologija ni ameriški izum in nekoliko oriše njene korenine, tretja, da ima lahko vsaka ideja tudi negativne posledice (kar je res, saj nič ne more biti tako dobro, da še več istega ne bi moglo privesti do česa slabega, in nič tako slabo, da ne bi moglo vsebovati vsaj zrna dobrega), četrta, da uporaba besede ne vodi do toksičnih posledic, peta pa opominja, da smo Slovenci nagnjeni k negativnosti. (Res je, dobro si znamo dopovedovati, kako nekaj ni mogoče.)

Kateri jezik je najlepši?

Sam nisem imel občutka, da bi bile tematike petih točk avtorju glose neznane in da zato potrebuje pouk. A ker nam je dano izražati svoja razmišljanja – Epiktet pravi, da človek pravzaprav nima ničesar svojega razen svojega mišljenja –, tudi jaz kdaj vijugam po meandrih razmišljajočih soljudi. Pridružujem se torej časopisni konferenci.

Tvorca ideje o pozitivni psihologiji sta Christopher Peterson in Martin Seligman. Zamisel o njej je bila naraven vzgib: psihologija se je ukvarjala predvsem s patologijami, pa sta menila, da bi se bilo vredno ozreti tudi na njene svetlejše plati. Seligman in njegovi apostoli so pozitivno psihologijo na žalost spremenili v tržno blago.

Z njo so se začeli hraniti motivacijski govorci, zacvetelo je svetovanje za življenjski razvoj. V žarišče je prišla srečnost. Skoraj obvezno je bilo imeti osebnega trenerja, ki učence nauči živeti izpolnjeno življenje. Mimogrede, najboljši trening za življenje je menda vendarle življenje samo? Ker ima skoraj vse na tem svetu svoj drugi pol, ga ima tudi pozitivna psihologija.

Oče avtentične sreče Martin Seligman pač ni osrečeval poskusnih psov, ki jih je z električnimi šoki prignal do naučene nemoči. V ograjenih kletkah so morale živali stati na rešetkah, skozi katere so pošiljali električni tok.

Kdo bo prevzel odgovornost za slovenščino

V bolečinah so odskakovale v zrak in na koncu izčrpane in obupane obležale na tleh. Ko so psom nato dali priložnost, da bi pobegnili, je niso izkoristili in so kljub trpinčenju z elektriko obležali na rešetkah. To je mračnejši pol očeta avtentične srečnosti.

Nebesni položaj pozitivne psihologije in njenega glavnega svečenika je na trda tla sklatila socialna kritičarka, kolumnistka in pisateljica Barbara Ehrenreich v knjigi Smile or die s podnaslovom How positive thinking fooled America and the world (Smej se ali umri: kako je pozitivno razmišljanje potegnilo za nos Ameriko in svet).

V njej je z žlahtno ironijo in jedkim sarkazmom obtesala nebrzdani optimizem pozitivne psihologije, ki se je sprevrgla v še kaj hujšega kot v uspavalo. Sodeč po širjenju navdušenja zanjo v razvitem zahodnem svetu, bi lahko govorili o globalni zaroti leve možganske poloble in njenega brezobzirnega optimizma.

Optimisti živijo dlje kot pesimisti. Tu imajo vlogo tudi geni, dobitek na možganski loteriji. Toda hipertrofija optimizma, ki so ga oznanjali Seligmanovi apostoli, je vendarle bolj slepilni manever kot steza k avtentični sreči. Svet pa poseljujejo tudi pesimisti: ti niso vedno samo uboge pare, ampak imajo pogosto rezervni načrt. In če ga nimajo, še vedno pridejo prav kot kanarčki v rudniku: ko se zvrnejo na dno kletke, je čas za beg.

Dober posluh šteje več kot spreten jezik

Morda pa optimisti živijo dlje tudi na račun pesimistov? Pesimizem, optimizem, žalost, veselje in še marsikaj drugega so vse sestavine izpolnjenega človeškega življenja.

V četrti točki uvodna napoved ugotavlja, da »uporaba besede ne vodi do toksičnih posledic«, nekaj vrstic niže pa izvemo, da »strupenost ne pride iz besede same, ampak iz tega, kako in zakaj jo uporabljamo«. Najbrž je mišljeno, da je toksičnost besede odvisna od okoliščin, v katerih jo izgovorimo, ali od sobesedila, v katerem jo zapišemo. Besede, ki ni uporabljena, nekako – ni.

Zaključek nas pouči, da je »zdaj čas za ravnotežje, ne za polarizacijo«. Ravnotežje je privlačno in nedvomno ga ceni tudi avtor glose o »izzivu«; z ravnotežjem ali uravnoteženostjo so povezani pojmi zmernost, srednja pot, zlata sredina in harmonija – gre za pravo mero in ne skrajnost. Polarizacije ali polarnosti pa se ne da kar ukiniti, treba jo je nekako zaposliti.

Polarnost je del naše kozmične usode; z njo moramo živeti. Skoraj vse na svetu ima svoj drugi (nasprotni?) (s)pol. Plus ima svoj minus, vročega ne bi bilo brez mrzlega, mokrega brez suhega, navpičnega brez vodoravnega, severa brez juga itd. Magneta z enim polom ne poznamo.

Beremo slovensko?

Če bi Kolumb dovolj dolgo plul na zahod, bi prišel domov z vzhoda. Sopojavljanje nasprotij je naravno. Genialni Heraklit je harmonijo razumel kot tvorno napetost. Iz davnine nam pošilja odrešilno misel: sopojavljanje nasprotstev je priložnost za napredovanje.

Sijajna je njegova prispodoba tetive: konca loka jo vlečeta vsak v svojo stran in tetiva je napeta. Z nje lahko izstrelimo puščico. Ohlapna tetiva je mrtva. Enako govori o liri: konci strun vlečejo v nasprotnih smereh. Napeta struna zazveni; ohlapna struna je nema. Morda bi v tej dvatisočletni modrosti lahko našli napotek za izboljšanje vsevprek sprtega sveta.

Pravijo, da tistega, ki je povsod, pravzaprav ni nikjer. Tako je tudi z besedo izziv. V zadnjem desetletju ali dveh je kolonizirala toliko pomenov, da ne ve več, kje je zares doma. Postala je rešilni jopič za tiste, ki ne najdejo pravega izraza.

Uporabna je v korporativnem cvetličenju, npr. finančni izzivi, proračunski izzivi (problemi), čakajo nas resni izzivi (težave), parkiranje v Ljubljani je pravi izziv (nadloga, nevšečnost), organiziranje takega dogodka je izziv (trd oreh, zahtevna naloga), samohranilstvo je izziv (odgovorna naloga), matura je izziv (pomemben izpit, prelomni dogodek za mladega človeka), roman Na klancu je izziv, tako je menil pred dnevi neki maturant na Radiu Slovenija, tehnični izzivi so jih popolnoma zmedli (težave, zahtevni postopki), čiščenje podstrešja je izziv (banalen opravek) itd.

Kozma Ahačič: Neoprijemljivost časa pušča sledi tudi v jeziku

Še posebej hvaležen je izziv, ko govorimo o športu. Uporaben je za skoraj vse: trening je izziv, okrevanje po poškodbi je izziv, prvenstvo je izziv, boj proti dopingu je izziv, konec kariere je izziv. V humornih okoliščinah politične korektnosti angleška izraza vertically/horizontally challenged, vertikalno izzvan in horizontalno izzvan, pomenita nizke rasti in pretežak.

Po digresijah, ki se jim nisem znal upreti v zagovoru glose o tem, kako je »izziv« nadomestil besedo »problem« in postal cepec za mlatenje prazne slame, je morda prav, da ob koncu naše časopisne konference obudimo šalo o dveh možeh, ki sta se grdo sporekla in prosila rabina, naj razreši njuno zadrego.

Prvi mu na dolgo in široko razloži svojo zgodbo. Rabin pokima in reče: »Prav imaš.«

Nato drugi pride na dan s povsem drugačno različico. Rabin ga pozorno posluša in reče: »Prav imaš.« Tedaj se oglasi rabinova žena, ki je vse skupaj poslušala pri vratih: »Počakaj, oba pač ne moreta imeti prav!« Rabin jo zamišljeno pomotri in reče: »Tudi ti imaš prav.«

***

Janez Penca, Novo mesto.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.