Dobro jutro!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Pisma bralcev

Kako ravnamo z ljudmi, ki jim zmanjkuje časa in moči

Moralna in človeška odločitev je postala talka pravne negotovosti in slepega sledenja zdravnikov predpisanim smernicam.
Z nezaupanjem gledam na paliativno oskrbo na Onkološkem inštitutu. FOTO: Manon Cruz/Reuters
Z nezaupanjem gledam na paliativno oskrbo na Onkološkem inštitutu. FOTO: Manon Cruz/Reuters
Saša Šega Jazbec
19. 10. 2025 | 05:00
2:50

Sem upokojena zdravnica in bolnica s terminalnim rakom. Moje življenje se bo kmalu izteklo, terapija ni več učinkovita in zato sem morda še bolj občutljiva na to, kako ravnamo z ljudmi, ki jim zmanjkuje časa in moči. Dogajanje z gospo Vesno Prijatelj me je globoko pretreslo.

Neozdravljivo bolno žensko, ki je odkrito izrazila svojo stisko in željo, da ne trpi več, so premestili na zaprti oddelek psihiatrije, ji odvzeli stik s svojci in odrekli učinkovito protibolečinsko terapijo. Namesto razumevanja je doživela kazen, ker si je poskušala ob neznosnih bolečinah in na novo nastali paraplegiji odvzeti življenje. Namesto topline – nadzor. Zame je to neetično, nečloveško in nedopustno.

Ni pomembno, ali se strinjamo z njeno željo po smrti, pomembno je, da je bila gospa v hudi stiski, v situaciji, kjer bi morala biti deležna vsega sočutja, vseh sredstev lajšanja bolečine in dostojanstva. Zdravniška stroka, paliativna stroka in družba ji tega niso zagotovile, ampak so jo le še bolj prizadele. Zakaj? Zaradi poslanstva zdravnika, da ohranja življenje?

image_alt
Pred začetkom kampanje tudi posthumni poziv k premisleku

Zdravniki so se bali svoje kazenske odgovornosti. Bali so se, da bi tvegali obtožbo o »opustitvi zdravljenja« po samomoru. In tako je – v imenu lastne varnosti – prevladal strah nad sočutjem. Moralna in človeška odločitev je postala talka pravne negotovosti in slepega sledenja zdravnikov predpisanim smernicam.

Izgubljam zaupanje v sistem, ki sem mu včasih sama pripadala. Z nezaupanjem gledam na paliativno oskrbo na Onkološkem inštitutu. Ta naj bi bolnikom v zadnji fazi bolezni nudila lajšanje simptomov in sočutje, razumela željo po smrti.

Vsak izmed nas se lahko enkrat znajde v enakem položaju – v tišini sobe, z bolečino, ki presega moč, in s sistemom, ki te ne vidi več kot človeka, temveč kot pravni problem.

Zato nujno potrebujemo zakon o prostovoljnem končanju življenja – ne zato, da bi spodbujali smrt, temveč da bi vrnili dostojanstvo tistim, ki se smrti ne morejo več bati, ki trpijo in si želijo ohraniti dostojanstvo in neodvisnost.

***

Saša Šega Jazbec, Ljubljana

Sorodni članki

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine