Kdo danes v Sloveniji dejansko oblikuje politiko na področju konoplje

Razprava o zakonu o konoplji za omejeno osebno uporabo (ZKOOU) je postala preizkus demokratične kulture, znanstvene integritete in politične zrelosti v času, ko se družba še vedno zateka k poenostavljenim in represivnim pristopom h kompleksnim družbenim vprašanjem. Članek, objavljen 9. decembra, ustvarja vtis, da podpori zakonu »pojenja sapa«, a ZKOOU ni nastal iz politične kaprice – izraža voljo volivcev na referendumu.

Kljub temu zakon od začetka ni imel jasne podpore niti lastnih predlagateljev. V zraku je bilo čutiti zadržanost in odmik, ključni znanstveni dokazi so bili potisnjeni ob rob, prostor pa je zapolnila ozka skupina institucij, ki že desetletja ohranja prohibicionistični okvir javnega zdravja.

Pri tem ne drži, da je razpravo ohromila »ostra polemika« – saj je sploh ni bilo. Mediji so skoraj izključno objavljali stališča istih akterjev, ki zagovarjajo kaznovalni pristop, medtem ko so izkušnje držav, kjer regulacija zmanjšuje črni trg, nadzira kakovost izdelkov in ne povečuje tveganj za mlade, ostale prezrte.

Posebej problematičen je zaplet v postopku pri evropski komisiji. Ta je Slovenijo zaradi direktive (EU) 2015/1535 pozvala k šestmesečnemu odlogu sprejema zakona. Danes pa je jasno, da mnenja komisije ni spodbudil Bruselj, temveč slovensko ministrstvo za zdravje, ki je zakon poslalo v notifikacijo, ter skupina nevladnih organizacij s področja javnega zdravja, ki jih v veliki meri financira prav to ministrstvo.

Obe skupini sta komisijo aktivno pozvali k posegu v zakonodajni postopek, kar odpira resne etične dileme. Nevladne organizacije naj bi v demokraciji nadzirale oblast, ne pa skupaj z njo vplivale na zaustavljanje zakona, ki ga je podprla večina volivcev. Takšna prepletenost vlog v javnem zdravju briše mejo med civilno družbo in državno politiko ter slabi zaupanje javnosti.

Šestmesečni odlog tako ni tehnični detajl, temveč opozorilo: kdo danes v Sloveniji dejansko oblikuje politiko na področju konoplje – demokratično izražena volja volivcev ali zaprt krog institucij, ki so že dolgo zavezane ohranjanju prohibicionističnega statusa quo? In kdo o tem odloča – slovenska politika ali evropski birokrati, ki se odzivajo na pobude iz Slovenije same?

Odziv komisije je bil sicer formalen, vsebinsko pa temelji na zastarelih konvencijah iz 60. let prejšnjega stoletja. Te so nastale v času moralne panike, ko znanost ni poznala endokanabinoidnega sistema. Danes pa v državah, ki so konopljo regulirale, raziskave jasno kažejo: kriminal in uporaba med mladimi se ne povečata, tveganja pa se pod nadzorom zmanjšujejo. Če je Nemčija lahko sprejela ureditev, skladno s pravom EU, bi lahko tudi Slovenija – če bi za to obstajal politični pogum.

Zato je nevarno, ko del politike – tudi med predlagatelji zakona – deluje, kot da jih volilna obljuba več ne zavezuje. SD se je od procesa distancirala, Svoboda in Levica pa volivcem dolgujeta pojasnilo: zakaj zakon, predstavljen kot »zaveza ljudem«, ni bil nikoli zares branjen? In zakaj se ustvarja vtis, da »ni časa«, čeprav je zamik sprožila Slovenija sama? Pri tem je treba jasno povedati, da je ministrstvo za zdravje zakon julija 2025 samo poslalo v postopek notifikacije po direktivi (EU) 2015/1535 – čeprav ta direktiva zahteva priglasitev zgolj za tehnične predpise, ki vplivajo na prosti pretok blaga, ne pa za zakone, ki urejajo osebno rabo odraslih. To pomeni, da notifikacija ni bila pravna nujnost, temveč politična odločitev, zaradi katere je Slovenija sama ustvarila oviro, ki zdaj služi kot priročen izgovor za odlašanje.

Današnje odlašanje pri ZKOOU ni znak »pomanjkanja sape«, temveč pomanjkanja poguma ter političnega kalkuliranja, ki razkriva resnično razmerje med obljubami pred volitvami in odgovornostjo po njih. Volivci so na referendumih jasno izrazili svoje stališče, a politični odločevalci to voljo – očitno – relativizirajo.

***

prim. Dušan Nolimal, dr. med., Ljubljana

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.