Kdo je tisti, ki predlaga konec agonije?

V Sobotni prilogi 30. oktobra so bili v rubriki Prejeli smo kar trije orkestrirani napadi na zakon o asistiranem samomoru, prispevali so jih matematik, zdravnik in zdravnica. Dubravka B. Vidmar je recimo globoko prizadeta in ogorčena (tako pravi v naslovu svojega prispevka), češ da imajo snovalci in zagovorniki zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja skupno tezo o katoliški vzgoji slovenskega zdravništva, ki da zaradi tega nasprotuje omenjenemu zakonu. Tudi jaz se ne strinjam s to trditvijo; Španija, ki je precej bolj katoliška od Slovenije, je zakon o evtanaziji in asistiranem samomoru (tam velja oboje) sprejela pred štirimi leti. Prošenj je vsako leto več, zanimivo, večina kandidira za evtanazijo, češ da je postopek krajši in bolje nadzorovan. Procedure za odobritev so zelo zapletene (kot v našem zakonu), da ne bi prišlo do zlorab, v tem času polovica kandidatov za prijazno smrt umre.

Mislim, da naši zdravniki, ki nasprotujejo asistiranemu samomoru, nimajo toliko težav z bogom, imajo jih pa s stroko in samimi seboj. Primer: spomladi je umrl znanec, ki ga je kmalu po 80. rojstnem dnevu zadela kap in je potem v komi ležal v domu upokojencev do 85. leta, ko se ga je usmilil virus. Pogled na brezzobega okostnjaka, ki ga je tu in tam spreletel krč, je bil zares grozljiv. Spraševala sem svojce, ali se kaj posvetujejo z zdravniki, kako prekiniti to agonijo, pa so mi rekli, da nič ne rečejo, zdravniki namreč. Sami pa se bojijo načeti to vprašanje, ker bi jih lahko kdo obtožil, da hočejo moža in očeta ubiti.

Seveda sem spraševala pri vseh pristojnih, ki morajo imeti mnenje o nesmiselnem podaljševanju življenja, in dobivala odgovore, da to pa res ni etično. Dobesedno navajam: »Po mnenju Komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko je neetično vzdrževati življenje bolnika ali umirajočega potem, ko je njegova bolezen ali stanje takšno, da z nobenim zdravljenjem ni več mogoče doseči ali pričakovati izboljšanja. Ob ustrezni paliativni oskrbi je bolniku treba omogočiti naravno smrt. Prekinitev zdravljenja ali vzdrževanja življenja mora biti strokovno utemeljena, in sicer v soglasju z najbližjimi svojci, kadar bolnik sam o sebi ne more več odločati. Tako prekinitev vzdrževanja življenja kot soglasje svojcev morata biti ustrezno dokumentirana.«

Lepo in prav, ampak kdo je tisti, ki predlaga konec agonije? Logično je, da bi morala biti to stroka »v soglasju z najbližjimi svojci«. Ko je moja mama umirala (imela je 90 let), so ji nekaj tednov pred smrtjo odrezali nogo. Milo sem prosila, naj jo pustijo oditi, pa mi je sicer prijazen zdravnik rekel, da bi to storil, če bi vedel, »kaj si je gospa želela«. Za Vesno Prijatelj so zdravniki vedeli, kaj je hotela, bilo je zapisano in potrjeno, pa so jo vseeno dvakrat oživljali. Obrazložitev, ki smo jo dobili – naše želje, ki jih dokumentiramo, so za zdravnike napotek in ne obveza!

Zelo dolgo živimo zaradi ugodnih okoljskih razmer in zdravniške pomoči, brez umetnih zob, kolkov, opornic, zamenjanih organov in zazdravljenih rakov bi bila naša življenjska doba precej krajša. Slovenska medicina je na marsikaterem področju vrhunska, zato je res čudno, da se ne zna sporazumeti, kdaj je podaljševanje življenja, ki lahko traja tudi pet let, nesmiselno. In v kakšnih primerih ustreči pacientu, ki je povsem pri sebi, da mu s pomočjo pri samomoru skrajšajo muke. Ne, gospa zdravnica, zdravniki ne veste, kakšne so resnične bolečine pacientov, ker jih sami niste doživeli; precej več vemo svojci, ki smo v dolgih urah poslušali natančne opise, kaj se jim dogaja. In še ena mantra, ki jo nasprotniki zakona kar naprej ponavljate, češ da v državah, kjer je evtanazija dovoljena, svojci pritiskajo na starejše, naj se dajo ubiti, da bodo lahko šli na počitnice in čim prej postali dediči. Resnica je nasprotna – prijazna smrt v kontroliranih okoliščinah postaja standard, zato je čedalje več prošenj zanjo.

***

Sonja Grizila, Ljubljana