Kdo ve, kdo zna ...
Kdo zna duha razjasnit … bi lahko parafrazirali pesnika na predvečer njegove smrti in našega praznika. Težko si je namreč razjasniti duha ob dveh nadvse podobnih zadevah, a tako različnih odzivih nanju. Pa duha ni mogoče in ni treba razjasnjevati s tem, da gre za dve različni zadevi, kar bi zdaj nekateri poskušali, ker gre po moralnih normah za popolnoma enaki zadevi. Izgovarjati se in skrivati to za formalno-zakonskimi določili pa je preprosto sprenevedanje.
Pri prvi zadevi je (nekdanji) predsednik države, ker je bila prisotna moč volje, brez vložene prošnje, brez zakonske osnove ... vrnil medalje štirim »osamosvojiteljem«. (Brez omalovaževanja je beseda postavljena v navednice, ker do danes še nismo v celoti razčistili, kdo se lahko kiti z njo.) Pri drugi zadevi pa odbor Prešernovega sklada, ker ni prisotne moči volje, išče nešteto formalnih ovir, vključno s potrebnostjo vložitve vloge, da se Prešernova nagrada ne vrne.
Če si sami duha razjasnimo s tem, da pri štirih »osamosvojiteljih« ni bilo nobene bistvene spremembe, da bi si upravičeno premislili, se je pri Prešernovi nagrajenki bistvena sprememba zgodila, zato si je upravičeno premislila in je nagrado pripravljena sprejeti. Potem lahko ugotovimo, da bi bila s to podelitvijo vsaj delno izbrisana moralna sramota iz leta 2000, ko je nagrado dobil sprevrženi umetnik.
In če se to ne bo zgodilo, nam nihče ne more razjasniti dileme, ... ki tare duha, ki kljuje srce …, ali imamo v tej ljubi in lepi Prešernovi dediščini enake moralne vatle za vse.
