Klinična praksa s skalpelom, ne zgolj branje knjig

Celotna Teološka fakulteta svari pred zdravstveno stroko – ortodoksno strujo, smo lahko brali v rubriki Gostujoče pero. Očitke o ortodoksnosti smo lahko isti dan brali že v odprtem pismu Mirana Možine, prav tako v Delu. Seveda, saj so eni in drugi, Teološka fakulteta in slovenska podružnica Univerze Sigmunda Freuda, praktično zliti med seboj, uživajo sadove čudovite simbioze skupnega dela: boja za zakon o psihoterapevtski dejavnosti, ki so ga spisali in sforsirali skupaj in je bil v petek, 21. 11., (ponovno) sprejet.

Oboji se vneto sklicujejo na Evropsko zvezo za psihoterapijo (EAP), ki jo je, glej ga, zlomka, ustanovil prav ustanovitelj Univerze Sigmunda Freuda (SFU). Opevana EAP med priznane pristope vključuje bioenergetsko analizo, bonding psihoterapijo, hipnoterapijo, biosintezo in res tudi še kaj malo bolj oprijemljivega in manj »inovativnega«.

SFU se ne le v drugih evropskih podružnicah, ampak tudi v državi izvora, Avstriji, stežka prebije do nacionalne visokošolske akreditacije, hkrati pa kljub odličnemu poslovanju stežka zagotovi dobre delovne pogoje tam zaposlenim (The Munich Eye: Crisis Unfolds at Vienna's Sigmund Freud University Amid Job Cuts and Labor Disputes). Morda zaradi izrazite neortodoksnosti?

V Franciji študentje poročajo o profesorjih SFU, ki pri ocenjevanju osebnosti prisegajo npr. na astrološko znamenje posameznika ali razloge za nevrorazvojne motnje iščejo v nepredelanih travmatičnih izkušnjah preteklih generacij (Le Monde: La Sigmund Freud University, une machine à cash qui prospère sur les rêves des aspirants psychologues français). Tudi predavateljica na slovenski podružnici SFU dr. Lia Katarina Kompan Erzar 7. 11. 2025 v pogovoru z Beti Burger govori o notranji travmi, ki se lahko »razlije v zunanjo«, in to povezuje s težkimi osebnostnimi motnjami, kot so sociopatske in psihopatske, hkrati pa navede, da gre pri teh ljudeh za bolnike in da imajo bolne možgane. Če zmore to dokazati z do sedaj znanimi diagnostičnimi metodami, prosim.

TeoF torej izrazito moti ortodoksnost. Čudovit oksimoron. Teologija in zavračanje ortodoksnosti.

Pisci se sklicujejo na sodelovanje s profesorji Medicinske fakultete. Ti so, zaradi pogodbe o sodelovanju Univerze v Ljubljani, obvezani predavati na Teološki fakulteti, hkrati pa so se vsi odločno in tudi javno izrekli proti zakonu o psihoterapevtski dejavnosti.

Dalje pa nam TeoF, poleg ortodoksnosti, očita še psevdoznanost. Psevdoznanost je populistična, laikom privlačna, hitro rastoča in spreminjajoča se, oddaljena od trde znanosti in dokse. Nasprotujoče si navedbe kažejo na izrazito zmedo v uporabi poimenovanj, kar smo opazili tudi pri uporabi besede »psihoterapija«. Ta je lahko oblika zdravljenja ali pa samo oblika sočutnega pogovora ob stiski – odvisno, katera definicija jim v danem trenutku bolje služi.

Ob navajanju izrabljenih trditev o medicinskem modelu, ki da bi naj veljal v psihiatriji, bi jim, poleg očitne ortodoksnosti pri zavezanosti h kreacionizmu, lahko očitali tudi perseverativnost trditev brez kakršnekoli asimilacije novih spoznanj: recimo o tem, da v psihiatriji in psihologiji zagovarjamo biopsihosocialni model. Skupina, ki s težavo sprejema nova spoznanja ali jih gladko zanika, bo seveda težko slišala tuje navedbe, težko bo o teh razmišljala ali jih tehtala, preverjala, kaj šele dopuščala kot možne.

Res je, pripadniki strokovnih združenj, ki delamo v zdravstvu in smo edini s strani države regulirani strokovnjaki za področje duševnega zdravja, nismo privrženi uveljavljanju novih inovativnih pristopov (npr. zgoraj navedenih) in eksperimentiranja s krhkim duševnim zdravjem ljudi, ki iščejo pomoč pri nas. Zavezani smo k uporabi znanstveno preverjenih načinov zdravljenja. Kot so tudi npr. družinski zdravniki zavezani uporabi določenih preverjenih in delujočih antibiotikov, in to zgolj takrat, kadar so ti indicirani, in angine ali pljučnice ne zdravijo s koloidnim srebrom ali bioresonanco, ki je bojda tudi raziskana veda, nekateri pravijo. Hvala zdravnikom za to!

Hvala tudi sedanjemu zdravstvenemu sistemu, da specializacija iz družinske medicine ali katere druge veje medicine ni akademizirana. Veliko bolj pomirjena bom legla na operacijsko mizo, vedoč, da se je kirurg po opravljenem zahtevnem študiju vseh področij medicine ravnanja s skalpelom učil skozi klinično prakso in na specializaciji iz kirurgije in ne zgolj iz knjig na fakulteti ali v laboratorijskih pogojih. In predvsem sem hvaležna in pomirjena, da se ni učil zgolj posamezne kirurške tehnike in zato misli, da je to ena in edina prava metoda zdravljenja vseh telesnih bolezni, ker jo res dobro obvlada.

Piscem, torej celotni Teološki fakulteti, bi predlagala, da svoj študij razvijajo znotraj okvirjev, za katere je bil leta 2003 akreditiran: »Za pomoč posameznikom, ki trpijo zaradi partnerskih in družinskih težav in pomoči ne dobijo znotraj zdravstvenega sistema, ker niso psihiatrični pacienti.« Če dobro obvladajo svoj inovativen pristop, naj ga uporabljajo v primerih, ko je potreben točno ta pristop in, idealno, z uporabniki delijo katoliško dokso. Upam, da bodo njim znano tehniko zmogli prilagoditi postpatriarhalni družbi, emancipaciji in družinskemu zakoniku.

***

Mag. Jana Strniša, univ. dipl. psih., specialistka klinične psihologije, Kranj.