Ko sistem odpove, odločajo poznanstva

Globoko me je presunil prispevek (resnično doživetje) publicista Mihe Šaleherja na mnenjski strani Dela.

Njegovi skoraj stoletni babici je začelo pešati zdravje (klasični zapleti s težnostjo, zlomi, rehabilitacijami …) in potrebovala je več pomoči, kot sta je mogla nuditi vnuka. Nekaj let ji je pomagal zasebnik, potem je romalo na pot več kot dvajset prošenj za sprejem v dom starejših občanov.

Takojšnje rešitve

Čakanje na sprejem babice v dom traja že več kot eno leto, ker ni čisto v prvi vrsti oziroma so posteljo sprejeli tisti, ki so po nekem skrivnostnem ključu umeščeni v neko še bolj prednostno in takojšnjo vrsto.

»Vem, težko je verjeti, da človek, ki je dvajset let delal na radiu in v časopisih in ga vsi poznajo, govori, da nima v imeniku nikogar, ki bi stari mami 'zrihtal' posteljo v domu.«

Miha Šalehar je v času priprave zakona o dolgotrajni oskrbi moderiral posvet na to temo. Po končanem posvetu je pristopil k njemu človek z ministrstva in mu namesto sistemske rešitve ponudil pravo: »Stari, zakaj mi nisi povedal, bi jaz …«

Šaleharju je postalo jasno, da obstajajo sistemske rešitve, ki niso takojšnje. In obstajajo prvovrstne rešitve, ki so takojšnje.

Če so sestavljavci dolgotrajne oskrbe, ministrstvo, direktorji in socialni delavci DSO slišali (brali) to zgodbo, ali bo babica na svoj letošnji stoti rojstni dan sprejeta v DSO?

***

Milan Pavliha, Ljubljana.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.