Korornavirus in kemoterapija

V zadnjem času je mojo pozornost vzbudila študija, kako dolgo vzdrži novi koronavirus na različnih površinah zunaj organizma.
Ugotovljeno je bilo, da na površinah nerjavečih (kromiranih) kljuk in na gladkih plastičnih površinah lahko vzdrži pri življenju tudi nekaj dni, kar me je presenetilo, ker smo bili doslej poučeni, da so virusi obligatno intracelularni paraziti, ki lahko zunaj živih celic vzdržijo zelo kratek čas.

Dobro, vsa spoznanja napredujejo, tako tudi spoznanja, da obravnavani virus vzdrži na nerjavečih površinah kljuk tudi dolgo, zelo hitro pa propade (v štirih urah) na bakrenih površinah. Če je to res, ali nas to opozarja na to, da je novi koronavirus občutljiv na baker? Nekateri so že priporočali živo srebro, ki je bilo učinkovito pri epidemiji sifilisa pri ljudeh v srednjem veku (uvedel ga je zdravnik Teophratus von Hohenheim, imenovani Paracelsus), vendar so živosrebrne spojine večinoma močno strupene in vprašanje je, ali je novi koronavirus sploh občutljiv nanj.

Opreti se moramo na nova spoznanja, če je baker res škodljiv za novi koronavirus. Na voljo je večje število bakrovih spojin, od katerih so nekatere tudi manj toksične in vivo in bi jih bilo morda vredno preizkusiti kot kemoterapevtike proti novemu koronavirusu. Zelo strupen je bakrov oksid (zeleni volk), že veliko manj strupen je bakrov sulfat (modra galica) in še manj bakrov acetat (organska spojina bakra).

Morda bi bilo možno baker in vivo vnesti tudi kot kelat (izraz prihaja od chelae arum, pomeni rakove klešče), kjer je kovina ukleščena v kompleksno organsko komponento in se sprošča počasi in odmerjeno in vivo pod posebnimi pogoji. S tem bi bilo možno doseči kemoterapevtski učinek, če je novi virus res občutljiv na baker.

Veljalo bi preizkusiti vse možnosti v današnji situaciji pandemije koronavirusa, če se bo zatikalo pri iznajdbi primernega cepiva proti novemu virusu.