Kot mačka okrog vrele kaše

Vrela kaša, s katero si vsaj tu v Delu nihče noče opeči jezika, je vprašanje, ki sem ga postavil v članku z delno neposrečenim naslovom »Kje so predsedničini konservativni kandidati« (Delo, 4. novembra), torej vprašanje, ali potrebujemo svetovnonazorsko (in politično) uravnoteženo ustavno sodišče – in če ne, zakaj ne. Na to vprašanje je nato povsem jasno (in to pritrdilno) odgovoril samo dr. Jure Spruk v strokovni reviji Pravna praksa – v dnevnem tisku (Delo, Dnevnik – malo bolje delno v Večeru) pa se je razprava vrtela okrog drugih, manj vročih vprašanj, v Dnevniku celo z zavajanji in izmišljenimi tezami mojih kritikov.

V Delu je bila, nasprotno, razprava na zelo visoki strokovni ravni (številni prispevki dr. Bojana Bugariča, dr. Boštjana Zalarja 26. novembra in dr. Andraža Zidarja 13. decembra) – toda žal pretežno o sekundarnem, bolj za pravnike kot za širšo javnost pomembnem in sploh razumljivem vprašanju razlike med sodniškim aktivizmom in sodniško konservativnostjo (judicial restraint), ne pa o tistem najbolj »vročem« vprašanju svetovnonazorske in politične neuravnoteženosti sedanjega ustavnega sodišča. Razen pri dr. Bugariču, ki je že 8. avgusta v prispevku Demokracija potrebuje več kot zakone zapisal tudi, da v Sloveniji – zaradi odsotnosti jasnejših pravil – »lahko ena politična opcija imenuje večino sodnikov na sodišču« in da so pozivi »Matevža Krivica, da se ta materija uredi v sami ustavi, do zdaj naleteli na gluha ušesa«.

Kje so predsedničini konservativni sodniki?

Ali je bila do zdaj ta neuravnoteženost res v razmerju 6: 3 v korist levo-liberalno usmerjenih ustavnih sodnikov, kot je zatrjevala politična desnica, ali morda malo manjša (recimo 5: 4), kot sem ocenjeval sam, je tu prav malo pomembno – tisto ključno in res »vroče« vprašanje, ki sem ga postavil v svojem prispevku na začetku novembra, je bilo namreč vprašanje, ali želimo to dosedanjo neuravnoteženost zmanjšati, ohraniti ali celo še povečati. V nadaljnji razpravi na straneh Dela so vsi razpravljavci tako ali drugače povedali, da je zanje tudi ta svetovnonazorska uravnoteženost na ustavnem sodišču sicer pomembna (ne pa, kako in zakaj) – podrobneje (in to zelo utemeljeno in prepričljivo) pa so nato razpravljali samo o tistem (bolj za pravnike kot za širšo javnost zanimivem in pomembnem) vprašanju, kakšna je razlika med sodniškim aktivizmom in pravno konservativnostjo. In so s tem vso razpravo, čeprav najbrž nehote, pomagali premakniti od primarnega (»vročega«) vprašanja k sekundarnemu, čeprav imata seveda obe svoj pomen in težo.

Ustavno sodišče Republike Slovenije. FOTO: Leon Vidic/Delo

Nekako so torej padli v past, ki je nastala z dvoumno začetno izjavo predsednice republike, da bo pri izbiri kandidatov za nove ustavne sodnike kot eno od meril upoštevala tudi njihovo svetovnonazorsko, poudarjam, svetovnonazorsko usmerjenost – a je to napoved nato še v istem stavku razvodenila in razvrednotila s povsem nelogičnim »pojasnilom«, da bo zato iskala pravno (torej ne svetovnonazorsko) konservativne sodnike. O tem pa je dr. Zidar zelo jasno povedal naslednje: »Če se torej vrnemo k izvornemu predlogu Matevža Krivica o svetovnonazorski uravnoteženosti ustavnega sodišča, ga ne smemo mešati z domnevno nagnjenostjo liberalcev k sodnemu aktivizmu ali konservativcev k sodni zadržanosti, ker to ne drži.«

Kako preprečiti kadrovska politična barantanja

Žal pa je tudi on, kot že rečeno, podrobneje (tudi on zelo dobro) pojasnil samo to drugo vprašanje (sodniškega aktivizma ali zadržanosti) – za širšo javnost precej manj pomembno, saj so tam navedena stališča znamenitih ameriških sodnikov Warrena, Frankfurterja, Rehnquista in drugih še za številne naše »navadne« (ne ustavnopravne) pravnike španska vas – za jasnejšo opredelitev do »vročega« vprašanja svetovnonazorske in politične uravnoteženosti ustavnega sodišča pa mu je zmanjkalo prostora.

O tem je na koncu članka lahko zapisal le še to, da »kriterij svetovnega nazora, čeprav pomemben, ni odločilen dejavnik pri izbiranju ustavnih sodnikov in sodnic« in da so pomembnejše kvalitete vrhunska strokovnost in še druge kvalitete (»intelektualna poštenost, miselna odprtost, sodni pogum, osebnostna širina, pravna ustvarjalnost in seveda empatija do sočloveka«). Se zelo strinjam, a s tole bistveno pripombo: poudarjanje, da merilo svetovnega nazora za izbiro ustavnih sodnikov ni odločilno, je do mojega predloga nekorektno, ker (čeprav nehote) sugerira, kot da se ta moj predlog zavzema za to, da bi to moral biti odločilen kriterij.

Sodniki, ustava in demokracija

V resnici sem vedno poudarjal nasprotno: da sta primarna kriterija visoke strokovne in moralne kvalitete – toda take kandidate je treba poiskati na obeh glavnih nazorsko-političnih straneh (poudarjam, poiskati – ne pa razvrednotiti te zahtevne funkcije s tem, da se lahko tudi kar sam prijavi, kdor bi bil rad ustavni sodnik) – in seveda ne tako, da presoja o izpolnjenosti tistih dveh primarnih kriterijev ni (sporazumno in v skladu z ustavo) zaupana predsedniku oziroma predsednici republike, ampak parlamentarni (politični) večini, ki potem seveda išče sebi naklonjene kandidate in jim te zahtevane vrhunske kvalitete prizna (tudi kadar jih v resnici nimajo), onim drugim pa jih zanika (tudi če jih imajo v resnici celo precej več kot tisti, ki so všeč trenutni parlamentarni večini). Zlasti pri presoji strokovne vrhunskosti možnih kandidatov bi precej večjo vlogo kot do zdaj seveda morala dobiti tudi stroka – o tem, kako, sem tudi že marsikaj napisal.

Na kakšno dno najslabšega možnega nas je prav v teh dneh pripeljala naša dosedanja praksa, pa je jasno razvidno iz informacije, ki je v teh dneh »pricurljala« iz sicer zaupnih posvetovanj predsednice republike s parlamentarnimi poslanskimi skupinami o možnih kandidatih za zdaj odprte funkcije. Predstavnica glavne vladne stranke o zahtevanih kvalitetah enega kandidata oziroma kandidatke ni imela pomislekov, a je dodala, da pa tretjina njenih poslancev zanj oziroma zanjo ne bo glasovala, ker predava pravo na katoliški pravni fakulteti!

Matevž Krivic: Izvolitev Roka Svetliča obžalujem

In to se je zgodilo leta 2025, ne morda leta 1945 ali 1985. Komaj verjetno, a resnično. Seveda ni komaj verjetno to, da so med nosilci sedanje državne oblasti (poslanci) žal še vedno taki, ki tako mislijo, ampak to, da njihove predstavnice potem ni sram to prostodušno povedati predsednici republike. Češ, saj bo ostalo med nami. Pa na srečo ni. Naj zanika, če ji vest to dopušča. Meni moja nalaga, da to javno povem.

Kako je (in bo) na vse to reagirala predsednica republike, še ne vemo. Pa seveda ni nepomembno. Počakajmo, bomo kmalu videli.

***

Matevž Krivic, nekdanji ustavni sodnik, Spodnje Pirniče.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.