Kriterij svetovnega nazora ni odločilen pri izbiranju ustavnih sodnikov

V Delu 20. decembra je Matevž Krivic objavil odgovor na moj prispevek, objavljen 13. decembra, kjer sem opozoril na kontradiktornosti in nesmiselnosti njegovih idej o nujnosti svetovnonazorske uravnoteženosti ustavnih sodnikov pri nas.

Kritikom in meni očita, da o tej problematiki ne povedo nič, namesto tega pa polemizirajo z izmišljenimi ali njemu podtaknjenimi tezami, češ da ne trdi, da je bilo v zadnji sestavi (ustavnega sodišča) šest »levičarjev«. Torej najprej glede tega. Krivic 4. novembra v Delu trdi, da je za dosedanji sestav ustavnega sodišča prevladovalo (le kje?) prepričanje, da je v tem pogledu izrazito neuravnoteženo – da so v njem le trije konservativno ali desno usmerjeni sodniki in kar šest liberalno ali levo usmerjenih.

O razmerju 6:3 govori s primerom, ko naj bi ustavno sodišče izglasovalo neko povsem absurdno odločitev, ki preprečuje uveljavitev pravic, na nekem drugem mestu pa govori, da to »razmerje sicer ni bilo ravno 6: 3, kakršen je bil sicer res izid mnogih glasovanj v politično odmevnih zadevah, ampak morda bolj 5: 4 – a vsekakor v korist levosredinskih stališč«. Nato pa navaja, da se sicer nagiba k oceni (!), da so med »temi šestimi le tri izrazito levoliberalno usmerjene sodnice in trije precej bolj 'sredinsko' usmerjeni sodniki«, ostanejo torej trije na desni (torej 3:3:3).

O razmerjih med desnimi in levimi svetovnonazorskimi usmeritvami ustavnih sodnikov je torej ustvaril polemiko on sam in dejstvom sploh ne ustreza trditev, da mu podtikamo izmišljene in podtaknjene teze, ampak samo opozarjamo na lahkotnost in nedoslednost navajanja razmerij. Pa to sploh ni bistveno. Bolj kot njegovo razumevanja levih in desnih ustavnih sodnikov in morebitnih trenutnih razmerij med njimi smo se njegovi kritiki spraševali, kje so kriteriji za uvrstitev nekega kandidata za ustavnega sodnika v levo ali desno (politično ali svetovnonazorsko) kvoto in kako to upoštevati pri predlaganju ustavnih sodnikov.

Glede tega Krivic trdi, da se svetovnonazorska opredelitev kandidatov za ustavnega sodnika vidi že iz njegovega dotedanjega dela, in nadalje pravi, da se že pri najnižjih sodnikih vidi, s kakšnega svetovnonazorskega izhodišča je zadevo presojal (če se tega sam zaveda ali ne!). Kakšen žaljiv in podcenjujoč odnos do sodnikov v Sloveniji, ki se trudijo soditi pošteno po zakonu in svoji vesti ter v skladu s sodniško etiko.

Krivic se izogne neprijetnim temam, ko zanje nima odgovora ali polemiko preusmeri drugam. Tako nič ne pove, ali bi svetovnonazorsko uravnoteženost ustavnih sodnikov (zaradi absurdnosti povedanega to vprašanje razširjam kar na vse sodnike, pa na npr. učitelje, uradnike, novinarje, vodilne kadre v državnih družbah itd.) zapisali v zakonu. Ne pozabimo, da se mu je zapisalo, da se sam nagiba k oceni, da so med šestimi le tri liberalno usmerjene … Torej bi svetovnonazorska uravnoteženost temeljila na oceni kakih razsvetljenih ali morda pooblaščenih posameznikov, ki bi jih predsednica države vprašala o tem.

Druga možnost bi bila, da bi uravnoteženost kot kriterij priporočili predsednici države, ki naj ima to v mislih, ko se odloča med različnimi kandidati. Ponovno trdim, da brez določitve v zakonu tovrstna uravnoteženost ne more obstajati, in ponovno trdim, da se niti on niti kdo drug ne zaveda, kako bi ubesedili tako zakonsko normo. In če bi po kakšnem čudežu to uspeli formulirati, koliko dodatnega polariziranja in izgube družbene energije bi povzročili.

Tako pridemo tudi do t. i. družbenopolitične primernosti kandidatov, o čemer je bilo govora v mojem zapisu (Krivic pravi, da kaže na moje nerazumevanje položaja sodnika v sodobni ustavni demokraciji). Pravi, da je nekoč posameznik res moral biti družbenopolitično primeren, vendar je danes enako (le kje – naj bo moji nevednosti odpuščeno). Praksa ni bila vedno dosledna, za diskvalifikacijo (sodnika, učitelja itd.) je včasih zadostovalo že to, da je hodil v cerkev … Sam dodajam, da navedeno najbrž ne velja za ves čas po drugi vojni, saj iz zgodovine vemo, da je v prvem obdobju pogosto šlo za več kot samo za diskvalifikacije posameznikov.

Na koncu prihaja sam v disonanco s svojo tezo, ko trdi, da danes taka ali drugačna svetovnonazorska usmerjenost nikogar več ne sme diskvalificirati za sodnika, učitelja ali za kakršnokoli javno službo. Da je zmedenost popolna, gornjo trditev nemudoma in bistveno korigira in jo podkrepi s še bolj nevarno in nesprejemljivo idejo, da naj bi »pri zadnjem razsodniku v ustavnih sporih bilo treba poskrbeti za to, da bi bili svetovni nazori kolikor mogoče enakopravno zastopani«.

Ker imam tezo o svetovnonazorski uravnoteženosti na sumu, da naj bi veljala le za ustavne sodnike, za vse ostale poklice iz »javne sfere« pa ne, je treba avtorja ponovno vprašati, ali meni, da kodeks sodniške etike zanje sploh velja (enako sem napisal že v prispevku 13. decembra), vendar se temu v celoti izogne.

Tako nas razmišljanje pripelje do prispevka izr. prof. Andraža Zidarja (Delo, 13. decembra). Avtor po teoretični osvetlitvi te problematike zaključuje z bistveno mislijo, da kriterij svetovnega nazora, čeprav pomemben, ni odločilen dejavnik pri izbiranju ustavnih sodnikov in sodnic. Pomembnejše kvalitete so vrhunska strokovnost, intelektualna poštenost, miselna odprtost, sodni pogum, osebnostna širina, pravna ustvarjalnost in seveda empatija do sočloveka.

***

Vladimir Dejan, Ljubljana

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.