Kritiziranje koncesionarjev zgreši bistvo problema slovenskega zdravstva

V prispevku, objavljenem 14. marca 2026 v Delu, se koncesionarstvo obravnava izrazito kritično in se ga umešča kot pomemben dejavnik težav slovenskega zdravstvenega sistema, pri čemer avtorica posamezne primere in splošne ocene povezuje v širše zaključke o načinu delovanja koncesionarjev, njihovi obravnavi pacientov ter vplivu na organizacijo in učinkovitost sistema. Hkrati se na tej podlagi ustvarja zelo negativna slika koncesionarjev, medtem ko se model javnega zdravstvenega zavoda posredno predstavlja kot ustreznejša oziroma primernejša rešitev. Takšen pristop po naši oceni temelji na posploševanju posameznih, nekonkretiziranih primerov in na primerjavah, ki ne omogočajo zanesljive presoje dejanskega stanja.

Več zdravnikov, a tudi pritiska na sistem

V zvezi z navedbami, ki ustvarjajo vtis, da koncesionarji selektivno obravnavajo paciente oziroma postavljajo pogoje za njihov sprejem, poudarjamo, da takšno ravnanje ni dopustno in ni v skladu z veljavno zakonodajo ali pogodbenimi obveznostmi izvajalcev zdravstvene dejavnosti. Koncesionarji so del javne zdravstvene mreže in so dolžni zagotavljati zdravstvene storitve pod enakimi pogoji kot javni zavodi. Ni mogoče izključiti, da bi do posameznih odklonov lahko prišlo tudi pri koncesionarju, vendar takšna ravnanja niso vezana na organizacijsko obliko izvajalca in se lahko pojavijo tako pri koncesionarjih kot v javnih zdravstvenih zavodih. Bistveno je, da so koncesionarji zavezani enakim pravilom o opredeljevanju pacientov, ob kršitvah pa tudi strožjim sankcijam, vključno z možnostjo odvzema koncesije. Podatki obenem kažejo, da imajo koncesionarji v povprečju več opredeljenih pacientov kot zdravniki, zaposleni v javnih zdravstvenih zavodih.

V zvezi z navedbami o ultrazvočnih pregledih kolkov pri novorojenčkih je treba izhajati iz dejstva, ki ga navaja že sama avtorica, da naj bi bila Poliklinika UKC Ljubljana tista, ki je prenehala izvajati to storitev, ob tem pa kot sporno izpostavlja, da naj bi storitev nato izvajali drugi izvajalci. Takšna predstavitev vzpostavlja napačno vzročnost, saj je izhodiščni problem v sferi izvajalca, ki je storitev opustil, torej v okviru upravljanja javnega zdravstvenega zavoda, njegove organizacije dela in odgovornosti za izvajanje programa. Prenos odgovornosti na koncesionarje zato pomeni napačno identifikacijo problema. Koncesionar si kot izvajalec javne službe takšnega ravnanja ne bi mogel privoščiti, saj bi v primeru opustitve izvajanja pogodbeno dogovorjene storitve sledile neposredne posledice, vključno z možnostjo odvzema koncesije.

Opis konkretnega primera pregleda pri specialistu koncesionarju, iz katerega naj bi izhajalo, da koncesionarji paciente spodbujajo k dodatnim storitvam, ne omogoča zanesljive presoje, saj je predstavljen nekonkretizirano in brez podatkov za njegovo preverbo ali strokovno oceno. V takšni obliki ostaja na ravni anekdote, iz katere ni dopustno sklepati na splošne vzorce ravnanja celotne skupine izvajalcev.

Vprašanje morebitnega čezmernega izvajanja storitev izhaja iz splošno znane asimetrije informacij med izvajalcem zdravstvene dejavnosti in pacientom, ki je značilna za vse zdravstvene sisteme, ne glede na organizacijsko obliko izvajalca. Zato ni podlage, da bi se takšen pojav pripisoval prav koncesionarjem, ki so zavezani enakim strokovnim, etičnim in pogodbenim pravilom kot izvajalci v javnih zdravstvenih zavodih. Ob omejenosti finančnih sredstev zdravstvene blagajne in obstoju čakalnih dob pa tudi ni razvidno, na kakšen način bi bilo v interesu izvajalcev ustvarjati dodatno povpraševanje po storitvah, ki jih že v sedanjem obsegu ni mogoče pravočasno realizirati.

Slovenci smo lahko ponosni na svojo pediatrijo

V zvezi z navedbami o podeljevanju koncesij s strani županov poudarjamo, da so takšne trditve v neskladju z veljavno zakonodajo. Zakon o zdravstveni dejavnosti že od leta 2017 določa, da koncesije ni mogoče podeliti, če lahko določen program zagotovijo javni zdravstveni zavodi, zato odločanje ni prosto ali arbitrarno, ampak vezano na ugotovitev dejanske nezmožnosti javnih zavodov na območju občine. Prav tako je nekorektno ustvarjati vtis o povezavi koncesionarjev s proticepilskimi stališči, saj bo med njimi težko najti zagovornike takšnih pogledov, medtem ko na drugi strani ni omejitev, da posamezniki, ki nasprotujejo cepljenju ali drugim javnozdravstvenim ukrepom, ne bi zasedali mest v svetih ali poslovodstvih javnih zdravstvenih zavodov.

Ob sklicevanju na neimenovano poročilo iz ZDA, iz katerega naj bi izhajali slabši izidi zdravljenja v okoljih, kjer izvajalci niso v lasti zdravnikov, ostaja nejasno, na kateri del slovenskega sistema se takšna primerjava nanaša, zato ne omogoča zanesljivega sklepanja. V Sloveniji so koncesionarji v velikem delu zdravniki kot fizične osebe, ki za svoje delo nosijo neposredno strokovno, kazensko in odškodninsko odgovornost z vsem svojim premoženjem. Nasprotno pa upravljanje javnih zdravstvenih zavodov temelji na kolektivnih organih in poslovodstvih, katerih sestava je pogosto povezana s političnimi razmerji, kar odpira vprašanje odgovornosti za sprejete odločitve in njihove posledice za paciente.

V tem kontekstu tudi navedba, da so med požrtvovalnimi izvajalci zgolj nekateri koncesionarji, ne izraža dejanskega stanja. Takšno prikazovanje ustvarja vtis, da gre za redke izjeme, čemur ne moremo pritrditi. Požrtvovalnost ni značilnost posameznikov, temveč širšega kroga koncesionarjev, kar potrjujejo tudi objektivni podatki, saj imajo poleg sorazmerno večjega števila opredeljenih pacientov tudi večje deleže izvedenih programov v okviru javne zdravstvene službe v primerjavi z javnimi zdravstvenimi zavodi.

***

Helena Mole, predsednica Strokovnega združenja zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije