Na čigavi strani so zdravniki

Na kolumno Kebrovski paradoks se je 24. januarja odzval Dušan Keber, akter kolumne. Razume ljudi, da nasedajo zagovornikom privatizacije javnega zdravstva, ko trdijo, da bodo z ločevanjem javnega zdravstva od zasebnega čakalne dobe le še daljše. Pravijo, da je treba uporabiti vse strokovne resurse, izvajalce, da bo dovolj storitev, in tako bodo krajše čakalne vrste za paciente. ZZZS mora skleniti dovolj pogodb z javnim zdravstvom in zasebniki.

Kebrovski paradoks

Koncesionarji so tako, po njihovem mnenju, del javnega zdravstva, saj jih plačuje ZZZS. Sliši se logično, pa ni! Služi le privatizaciji zdravstva. Ne razume pa Keber dr. Alojza Ihana, ker je aktiven član javnega zdravstva, kot je bil Keber do upokojitve tudi doktor in minister za zdravje. Oba sta strokovnjaka, ki dobro poznata javno zdravstvo, pa imata tako različen pogled na ta sistem.

Keber se strinja, da prizadevanje za ločitev javnega od zasebnega zdravstva kratkoročno ne bo učinkovito, prej se bodo v začetku čakalne vrste še podaljšale, kajti privatizacija javnega zdravstva je v polnem teku. Če tega toka čim prej ne zaustavimo, bo konec javnega zdravstva in čakalnih vrst tudi ne bo več.

Predvolilni mrzlici je uspelo prekriti vse nedavno dogajanje

Ljudje bomo prepuščeni na milost in nemilost sebi in naravi. Do zdravstvenih storitev bodo prišli le tisti z debelo denarnico. A tudi mnogi zdravniki in drugi zdravstveni delavci bodo ostali brez dela. V pismu Keber to razumljivo in brez hrupa obrazloži.

Ob prebiranju pisma sem se spomnil raznih dogodkov, ki so po svoje paradoks. Imamo rekordno dolgo stavko zdravnikov, ker naj bi bili premalo plačani, pa je bilo med 50 najbolje plačanimi v Sloveniji kar 49 zdravnikov. Niso slabo plačani v javnem zdravstvu, kjer opravljajo tudi dežurstva, pa ob tem nekateri delajo še po nekaj služb.

Eden bolj prizadevnih poleg plače zasluži še do 30.000 evrov na mesec, tudi v javnem zdravstvu in pri zasebnikih. Ekscesov, ki pricurljajo v javnost, je veliko. Žal se v medijih premalo pojavljajo veliki dosežki javnega zdravstva. Vrhunske zdravnike imamo in že preobremenjeno zdravstveno osebje. Žal ekscesi (pohlep) zasenčijo te uspehe.

Razumem, da desno usmerjeni vse stavijo na trg. Tudi dr. Ihan pravi: samo več storitev je treba plačati iz javne blagajne in vse bo okej. Levi naj bi bili bolj socialno usmerjeni in več stavijo na skupno dobro. Zdaj naj bi imeli levosredinsko vlado, ki se baje trudi ohraniti javno zdravstvo, a je imela ministra za zdravje, bil je tudi doktor, ki je očitno podpiral privatizacijo.

Nujna je jasna razmejitev javnega in zasebnega zdravstva

Čakalne vrste je reševal tako, da je na stotine milijonov denarja metal v javno zdravstvo. Vse storitve je treba plačati, da bo konec čakalnih vrst, je trdil. Milijoni našega denarja so večinoma pristali pri zasebnikih, čakalne vrste pa so se podaljšale. Keber ima še kako prav.

Je biti zdravnik poslanstvo, poklicanost, poklic ali posel, sem se vprašal. Zdravi ljudi ali prodaja storitve? Je tu, da skrbi za zdravje ali potrebuje bolne, da služi (svoj borni?) kruhek? Se je sam prikopal do znanja in izkušenj, izdelal orodja, aparature, pripomočke in zdravila, ali mu je to omogočila in plačala družba, ki zdaj (naivno?) pričakuje, da ji bo to po svojih močeh vračal? Da bo spoštovan in cenjen ali bo raje bogat!

Če je tu, da služi na bolnih, je logično, da ne bo skrbel za zdravje, zaradi njih lahko še bankrotira. Če je poškodovan prst, ga ne bo zdravil, če ta storitev ni dobro plačana, amputacija mu lahko prinese večji dobiček … Pacienta ne vidi več kot sočloveka, temveč kot predmet zaslužka. To ni komično, je resnično in zelo tragično. V tem je vprašanje, ali javno ali zasebno. Še gasilce postavimo na trg, pa bodo hitro bankrotirali, če ne bo požarov, a ko bo kje izbruhnil, gasilcev več ne bo!

Kdo je zaslužen za to, da isti zdravniki, ko opravljajo iste storitve, plačane iz javne blagajne, opravijo veliko več v krajšem času pri zasebniku koncesionarju in so tudi bolje plačani kot v ustanovi, v kateri so redno zaposleni? Kriviti zdravnike (dvoživke) za to, kar počnejo, ni pametno, vprašati se moramo, kdo je take razmere ustvaril.

***

Anton Pelko, Grosuplje. 

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.