Na poti k ustreznejši stanovanjski politiki

V Delu je bilo v zadnjem času kar nekaj zapisov o potrebi po ustrezni stanovanjski politiki. Zadnja sta bila članek predsednika uprave stanovanjskega sklada mag. Črtomirja Remca na mnenjski strani 3. julija in odziv gospe Jožke Hegler, dolgoletne funkcionarke za stanovanjske zadeve v Mestni občini Ljubljana med pismi bralcev 11. julija.

Prvi govori o potrebi, da bi se stanovanjska stiska v naši državi reševala s krepitvijo stanovanjskega gospodarstva, drugi pa temu oporeka, ker da je treba upoštevati zakonske predpise, ki določajo, da se smejo javna najemna stanovanja oddajati prosilcem na razpisu le po regulirani, to je neprofitni najemnini.

Stališče gospe Hegler do upoštevanja predpisov je seveda pravilno, vprašanje pa je, ali so obstoječi predpisi ustrezni. Ga. Hegler pravi, da so, mag. Remec pa opozarja, da naš sistem gradnje javnih najemnih stanovanj povprečnemu državljanu ne koristi kaj dosti. In prav tu je jedro razhajanja. Ga. Hegler govori o socialni politiki, torej o pomoči najrevnejšim slojem, mag. Remec pa o potrebah srednjega sloja.

Ustava govori, da je Slovenija socialna država, o stanovanjih pa, da »država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje.« Gre za načeli, ki ju je treba upoštevati, pri tem načelo socialnosti zavezuje vsa področja, načelo o dostopnosti do primernega stanovanja pa je zelo specifično in zadeva le gospodarjenje s stanovanji. Iz naše prakse lahko ugotovimo, da skrb za stanovanja najranljivejših prebivalcev v dosedanjem obdobju ni izboljšala možnosti stanovanjske oskrbe povprečnega državljana.

Kako učinkovita pa je skrb za tiste, ki potrebujejo pomoč. Če pogledamo število kvalificiranih prosilcev za stanovanjsko pomoč in ga primerjamo s številom razpoložljivih javnih najemnih stanovanj, zlahka ugotovimo, da problema po dosedanji poti še dolgo ne bomo rešili. Gospodarski pristop k reševanju obstoječega socialnega problemu je alternativa, o kateri v obstoječem sistemu, zaradi ideološko motiviranih političnih stališč vladajočih strankarskih veljakov, razprave in številni predlogi za izboljšanje niso mogli pripeljati do ustreznejših rešitev.

V sedanjem sistemu pomoči koristi eno novo javno najemno stanovanje enemu prosilcu »za večno«. Sistem nadzorovanega in usmerjenega stanovanjskega gospodarstva bi lahko omogočil, da bi javna stanovanja ali zakupljena zasebna stanovanja javni skladi oddajali uporabnikom za stroškovno najemnino, ki je okoli štiri odstotke vrednosti stanovanja letno. V primeru socialno ogroženih stanovalcev bi jim služba socialnega varstva lahko pomagala z delnim kritjem najemnine.

Če bi krila polovico najemnine, bi to pomenilo socialni prispevek v višini dveh odstotkov vrednosti stanovanja letno. S sredstvi v višini vrednosti enega stanovanja, s katerimi sedaj država omogoča pomoč enemu samemu prosilcu za mnogo let, bi po metodi pomoči pri najemnini lahko pomagala petdesetim v enem letu.

Razlika je očitna, a spremeniti bi bilo treba pristop do socialne pomoči na stanovanjskem področju in prilagoditi sistem gospodarjenja z javnimi in zasebnimi stanovanji tako, da bi res dobili stanovanjsko gospodarstvo. Tega bi morali regulirati tako, da bi izpolnjeval javni interes stanovanjske oskrbe ter prinašal primeren dohodek lastnikom stanovanj, javnih in zasebnih.

Obstaja družbeno soglasje, da je odgovor na stanovanjsko stisko v povečani stanovanjski gradnji in aktiviranju neracionalno zasedenih obstoječih stanovanj. Zato so potrebne investicije v stanovanja. Lastniki, stanovalci, gospodarske družbe v javni, zasebni in mešani lasti, kapitalski nepremičninski skladi in zavarovalnice so med potencialnimi investitorji. Kdo od teh bo investiral, če to ne bo tudi gospodarsko upravičeno?

Razprave, kot so te v članku mag. Remca in odzivu gospe Hegler so dobrodošle, ker tlakujejo pot novi stanovanjski politiki, prosti ideoloških predsodkov. Želim si, da bi jih bilo čim več in da bi jim prisluhnila tudi politika.

***

Edo Pirkmajer, Ljubljana