Najdražje bi bilo, če bi gradili zmogljivosti za namišljene nasprotnike

Odbor za obrambo se je 27. novembra lani seznanil s »Srednjeročnim obrambnim programom Republike Slovenije za obdobje 2026–2031«. To je poleg predloga proračuna Republike Slovenije drugi dokument, ki opredeljuje zapisano v zadnji »Resoluciji o splošnem dolgoročnem programu razvoja Slovenske vojske 40-1«.

Slovenski razvojni projekti že prehajajo v industrializacijo

Resolucija je napovedala, da bo Slovenska vojska (SV) načrtovala možnost naraščanja SV preko 10.000 pripadnikov mirnodobne sestave s 30.000 pripadniki rezervne sestave. Dobili smo obseg SV s 40.000 pripadniki vojne sestave.

Iz predhodnih resolucij in srednjeročnih načrtov vemo, da mora 50 odstotkov kopenskih in primerljivih drugih sil biti premestljivih in najmanj 10 odstotkov jih mora biti v visoki stopnji pripravljenosti.

Vemo, da je prostor Republike Slovenije del enotnega vojskovališča, zato verjetno načrtujemo sodelovanje in sobojevanje z zavezniškimi in koalicijskimi silami. Dvig števila deklariranih enot je zato smiseln, saj bodo verjetno uporabljene na in v bližini prostora Republike Slovenije.

Nazaj v prihodnost: spomini na drugo republiko

Nov srednjeročni obrabni načrt predvideva vojne formacije poveljstev in enot vojnega organizacijsko-mobilizacijskega razvoja Slovenske vojske. Vemo, da zakon o obrambi določa, da se vojne enote usposabljajo v miru. Iz tęga sledi zaključek, da bomo z uveljavitvijo novega vojnega organizacijsko-mobilizacijskega razvoja Slovenske vojske dobili nov obseg in strukturo Slovenske vojske v obsegu 40.000 pripadnikov.

Ta struktura bo v višji stopnji pripravljenosti, saj to zahtevata evropsko vojskovališče in verjetno naša vloga v regionalnih načrtih odvračanja zavezništva. Pomeni, da se bo količina vaj, urjenj in streljanj na streliščih in vadiščih Slovenske vojske potrojila. Enako bo tudi s porabo streliva in goriva. Že danes spremljamo povečan obseg premikov zavezniških enot preko ozemlja Slovenije, zato lahko pričakujemo tudi več vaj in urjenj teh enot s teritorialnimi vojnimi enotami, ki jih bo po novem trikrat več kot do zdaj.

Še vedno sicer nismo dobili prepričljivega odgovora, kdo bo te vojne formacije popolnil, saj je priliv iz prostovoljnega služenja vojaškega roka premajhen, seznam pripadnikov vojaško strateške rezerve pa že dolgo zaradi starosti in psihofizičnih sposobnosti ne more predstavljati osnove vojnih formacij.

Na Hrvaškem prvi koraki k ponovni uvedbi obveznega vojaškega usposabljanja

Vprašljivo je tudi, ali zavezništvo tolikšno povečanje potrebuje. Verjetno ne, saj bi v nasprotnem primeru že razpravljali o povečanih zahtevah zavezništva, ki se pri nas odraža s predlogom povečanja deklariranih sil. Zaradi racionalizacije smo tudi pristopili k zavezništvu, ker je ceneje.

Najdražje za Slovenijo bi bilo, če bi gradili zmogljivosti za namišljene nasprotnike.

Kakorkoli, finančna sredstva za nakup oborožitve, streliva in urjenja so zagotovljena. Upajmo samo, da vojne formacije ne bodo prazne in da se ne bodo popolnjevale z raznimi vardami in vaškimi stražami.

Vojne enote morajo biti popolnjene in usposobljene. Tako zahteva zakon.

Vsekakor ne smemo vzpostavljati razširjene administracije, ki jo nov srednjeročni načrt predvideva, saj ne bo služila ničemur, razen klientelizmu razporejanja kadra, ki nima vsebinskega dela, dokler ni razglašeno vojno stanje, in namesto povečane odpornosti prispeva k nepotrebnim birokratskim zapletom.

Dikcije za naraščanje administracije in nakup orožja preko mirnodobnega obsega in strukture v srednjeročnem programu so jasne in konkretne, za vojaške enote pa nerazločne in v pogojnikih.

***

Ivan Mikuž, Ljubljana.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.