Naloga zdravnika je delati v dobro pacienta

V prispevku Nikogaršnji hlapci g. Fortuna navaja, da naj bi z mojim prispevkom bil žaljiv do vseh zdravstvenih delavcev, ki se trudijo za paciente. Iz mojih dosedanjih prispevkov izhaja, da zdravnike in ostale zdravstvene delavce zelo cenim. V izogib podajanja neresnic pa bi želel navesti nekatera dejstva.

V prispevku sem opisoval osebno bolečino v času na enoti intenzivne terapije. Ne gre za biološko bolečino, ki bi jo lajšali z zdravili. Gre za bolečino, ki izvira iz stanja, v katerem se človek znajde iz zdravstvenih razlogov. To je bolečina, ki je zdravniki ne diagnosticirajo in tudi ne zdravijo – pač ni del procesa zdravljenja. Izhaja pa iz medčloveških odnosov, ki jih v mnogočem veliko bolj zaznajo medicinske sestre. S podaljševanjem življenja se podaljšuje tudi ta bolečina in to trpljenje. Življenje izgubi svoj namen.

Poklicni kodeksi so zgodovinsko nastali iz dveh razlogov – zaradi zaščite poklica pred zunanjim svetom (etične norme) ter zaradi zaščite poklica pred notranjo nelojalno konkurenco (kogentne norme). Pravice uporabnikov so bile dodane zaradi zaščite izvajalcev poklica. Etična norma je prepuščena razlagi v določenem času, kar omogoča njen časovni obstoj. Tudi opredelitev življenja je predmet interpretacije. Kaj razumemo pod življenjem? Ali zgolj bitje srca ali pa tudi vse, kar življenje dela življenje (poklic, družina, hobi …)? Medicina danes priznava širši pojem življenja, saj je del študija tudi spremljanje kvalitete življenja pacienta (vprašalnik EORTC QLQ-c30).

Danes obstajajo konvencije, ki urejajo človekove pravice (med drugim osebno dostojanstvo). Gre za mednarodno sprejete standarde na področju človekovih pravic, ki so del notranjega prava. Nihče, na podlagi nekega etičnega kodeksa, nima pravice onemogočati uveljavljanja človekovih pravic.

Država se lahko in mora odločiti, da bo uredila izvedbo določene konvencijsko priznane pravice. Če je potrebna storitev, nad katero ima določen ceh monopol, potem jo morajo zagotavljati člani tega ceha. Osebni zadržki ali neka interpretacija etičnih pravil ne morejo biti temelj, da se nekomu onemogoči izvedbo ustavne pravice. Lahko pa se posameznik odloči, da se za tak poklic ne bo izobraževal.

Naloga zdravnika je delati v dobro pacienta. Kar pomeni, da je potrebno spoštovati pacientove pravice in zahteve (četudi se z njimi zdravnik osebno ne strinja). Bojimo se lahko časa, ko bo spoštovanje vesti in dostojanstva zdravniškega poklica prevladalo nad pravicami pacienta in samostojnim odločanjem o lastnem telesu.

***

dr. Borut Stražišar, Jesenice

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.