Napredek in izzivi obravnave funkcijske nevrološke motnje

Sem nevrologinja z dvajsetletnimi kliničnimi izkušnjami in lahko rečem, da so bolniki s funkcijsko nevrološko motnjo zaklad, ki razkriva vrzeli v našem razumevanju bolezni, delovanju zdravstvenega sistema in tudi v tem, kako se zdravniki soočamo z negotovostjo.

Odličen članek, ki sta ga v Sobotni prilogi objavila Tanja Goltnik in Rok Berlot, je spodbudil dodaten razmislek, zakaj je obravnava teh bolnikov za zdravstvene delavce tako velik strokovni in osebni izziv, tudi kadar raven strokovnosti ni sporna.

Ljudje s funkcijsko nevrološko motnjo pogosto ne sodijo v jasne diagnostične predale. Njihove težave so resnične, a jih ni mogoče preprosto pojasniti z okvaro živčevja, kot smo je vajeni pri drugih nevroloških boleznih.

Od zdravnika zahtevajo nekaj, na kar ga formalno izobraževanje skoraj ne pripravi. V medicini se zelo dobro naučimo prepoznavati patološke procese, veliko manj pa prepoznavati človeka.

Kompetence, kot so komunikacija, zaupanje v bolnika in zavedanje lastne ranljivosti, v izobraževanju zdravnikov skorajda nimajo mesta, pri obravnavi funkcijskih nevroloških motenj pa so ključne.

Več tisoč Slovencev s to slabo prepoznano nevrološko motnjo

Pomembno pa je še nekaj, o čemer v medicini skoraj ne govorimo – skrb zase. Zdravnik, ki nima možnosti razvijati lastne čustvene regulacije in predelovati težkih izkušenj iz kliničnega dela, bo težko dolgoročno ohranjal sočuten in varen odnos z bolniki.

Ko se znajdemo brez opore, si pomagamo drugače: z distanco, s humorjem, z navidezno neranljivostjo. Včasih tudi z nezavednim prelaganjem odgovornosti na bolnika, ki ga označimo kot »zahtevnega«. Posledice tega niso le slabši izidi zdravljenja, temveč tudi slabše počutje in zdravje zdravnikov.

Če bi izobraževanje zdravnikov razširili v smeri celostnega razumevanja človeka, kjer bi bili komunikacija, sočutje in skrb zase ob boku kliničnemu znanju in spretnostim, bi to pomembno izboljšalo obravnavo številnih bolnikov – ne le tistih s funkcijskimi motnjami.

Takšen premik pa zahteva tudi razumevanje in financiranje celostnih pristopov zdravljenja s strani zdravstvenega sistema. Brez tega bodo tovrstne razprave ostajale na ravni dobrih namenov.

Obravnava ljudi s funkcijsko nevrološko motnjo je zahtevna, ker razlaga bolezni obstaja, težje pa je bolniku z njo zares pomagati. Ti bolniki na svoji koži občutijo, da medicinsko znanje samo po sebi ni dovolj, če ga ne znamo umestiti v odnos, ki bolniku omogoča, da diagnozo sprejme in z njo tudi živi.

***

Mojca Kirbiš, Ljubljana.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.