

Razprava o tako zahtevni temi, kot je zakon o prostovoljnem končanju življenja, bi si zaslužila več mirnosti, spoštovanja in intelektualne poštenosti, kot smo jih deležni v zapisih nekaterih podpornikov zakona. Besedila, prežeta z obtožbami in poenostavljanji, žal ne prispevajo k razumevanju, temveč poglabljajo razdeljenost. Na takšno raven se zdravniki nočemo spuščati, smo pa dolžni seznaniti bralce z nekaterimi dejstvi.
Če se osredotočim zgolj na zadnji zapis Igorja Pribca Alenka, Janko in Vesna proti zdravniškemu paternalizmu, v katerem avtor primerja zdravniško etiko z nacizmom in zdravniki, ki so sodelovali pri zločinih, mi verjetno ni treba posebej poudariti, da gre za neprimerno in nedostojno primerjavo. Takšne zgodovinske zlorabe medicine, ki so nastale prav zaradi prisile politike nad zdravniki, so razlog, da danes zdravniki vztrajamo pri etičnih standardih in zavedanju, da ima vsak sistem, tudi zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, lahko svoje pasti.
Gospod Pribac se rad sklicuje na »voljo ljudstva«, a tudi številke posvetovalnega referenduma kažejo, da gre za tesen in deljen rezultat, ne pa za soglasno voljo večine državljanov. Zato v demokraciji takšna občutljiva vprašanja zahtevajo še več dialoga, spoštovanja in premišljenosti, ne pa t. i. moralnega zmagoslavja.
Zdravniki o konkretnih zgodbah posameznikov, ki jih navaja gospod Pribac, ne moremo govoriti, ker smo zavezani zaupnosti osebnih podatkov bolnikov. Skrbi pa nas, ko vidimo, da se osebne tragedije ljudi uporabljajo kot orodje za javno prepričevanje. Takšno razgaljanje tujih bolečin ni izraz etike, temveč njeno nasprotje.
Naše stališče je izraz odgovornosti. Zdravniki tehtamo med željo posameznika in tveganji, ki jih prinaša zakon za širšo družbo. Ne odločamo namesto bolnika, temveč mu stojimo ob strani tudi in zlasti takrat, ko je ranljiv, zmeden ali morebiti pod pritiskom. Če je vsak, ki na podlagi dejstev opozarja na posledice, paternalist, bi morali to oznako razširiti vsaj še na vse, ki v javnem prostoru konsistentno varujejo šibkejše. Pri tem se lahko nanašamo na invalidske in seniorske organizacije, ki so jasno opozorile, da bi se mnogi šibkejši lahko čutili dolžne zaprositi za postopek, ker nočejo biti breme. To je legitimna skrb in ne paternalizem.
Ob tem je treba spomniti na zapis v reviji British Medical Journal (BMJ, 1996), v katerem je bilo opozorjeno, da zakonu o pomoči pri končanju življenja sicer ne nasprotujejo vsi zdravniki, večina pa ga ne bi izvajala. Ne zaradi predsodkov, temveč zaradi etičnega prepričanja. Iz tega so ironično izpeljali pojem philosopher assisted suicide, torej pojav, ko tisti, ki nimajo poklicne odgovornosti za življenje in smrt, postanejo glasni zagovorniki odločitev, ki jih njim samim v praksi nikoli ne bi bilo treba sprejeti.
Zdravniki se zavedamo, da bomo, če bo zakon sprejet, morali spoštovati zakonodajo ali se odločiti za ugovor vesti. A dolžni smo opozoriti že danes, tudi zaradi zgodovinskega spomina. Molk je v trenutkih, ko se oblikujejo etične meje, vedno predrag.
***
Prof. dr. Bojana Beović, dr. med., predsednica Zdravniške zbornice Slovenije
Komentarji